Vsake toliko časa se v slovenskem verskem tisku – zlasti po kakšnem terorističnem napadu – pojavi kakšen komentar, ki bi ga lahko smatral za »moralen poduk«, a gre v povsem napačno smer. Kot bi mi hotel vzbuditi nekakšen spontan občutek krivde. Saj veste, krivi smo, ker pripadamo beli rasi, zahodni civilizaciji in – ker smo kristjani. No, ali pa se vsaj nekako ujemamo s krščanskimi vrednotami. Če me spomin ne vara, nam je takšne občutke krivde hotelo vcepiti razvpito gibanje »Black lives matter«, ki naj bi se morilo za enakopravnost ljudi, a kot smo videli, je bil namen povsem drugačen. Sadovi ideologije, ki se skriva za njimi, so se pokazali na zadnjih ameriških volitvah ob šokantnem spoznanju, kako lahko ugledna demokracija, kot je ameriška, prenese toliko prevar. In to pred očmi javnosti.
Če ste slučajno že vzeli v roke novo Demokracijo, ste verjetno naprej opazili naslovnico, ki je spet provokativna. Nanaša se na nosilni članek, katerega avtor sem sam. Članek govori o zgodovinskih zmagah, ki so v zgodovini preprečile pohod islama na Evropo. Začelo se je že v zgodnjem srednjem veku ob pohodu Arabcev po Iberskem polotoku v smeri proti severovzhodu. Ustavljeni so bili v znameniti bitki med mestoma Poitiers (znan po sv. Hilariju) in Toursu (znan po sv. Martinu, ki je godoval včeraj). Vojskovodja je bil začetnik zlate karolinške dobe, namreč Karel Martel, torej »kladivar«, lahko bi rekli evropski Juda Makabejec. Čeprav so Arabci obdržali oblast nad Španijo še zelo dolgo, v Evropo niso več prodirali, pač pa so kasneje s tem začeli Turki, ki so na območju Male Azije dosegli velik razcvet in že v izteku srednjega veka zavzeli tudi dotedanja arabska ozemlja severne Afrike ter Bližnjega vzhoda. In so se seveda lotili tudi Evrope, zavzeli pa (za nekaj časa) njen jugovzhodni del. Porazi pri zavzetju Dunaja, pa v bitkah pri Sisku in tudi eni od beograjskih bitk, nazadnje pa zlom turškega ladjevja pri Lepantu, so pomenili velik udarec otomanskemu imperiju. Toda svojim načrtom o islamizaciji Evrope se niso nikoli odpovedali. In ti načrti obstajajo še danes – le izvajajo se na dokaj subtilen način, preko poseljevanja (migracije) ter pod pretvezo dobrodelnosti. Dandanes žal nimamo svetnika formata sv. Janeza Kapistrana, ki bi navduševal, blagoslavljal in motiviral domoljube v obrambi pred osvajalci. Če bi takšen svetnik obstajal, bi se ga verjetno celo sramovali.
Na isti dan, ko je izšel moj članek (začetek si lahko preberete TUKAJ), sem v osrednjem slovenskem katoliškem tedniku Družina prebral osrednji komentar (TUKAJ), ki govori o tem, kako se moramo učiti sobivati. Priznati moram, da ko sem komentar prebral, sem moral še enkrat preveriti, če je avtor (p. Mari Osredkar, sicer profesor na teološki fakulteti, na kateri sem tudi diplomiral) res pravi in če ni slučajno to besedilo kakšne Tanje Fajon. Ne, ni bila pomota. Kot sem že večkrat dejal, je bilo podobnih komentarjev v zadnjih petih letih objavljenih kar precej. In ob branju tega mi je bilo kot kristjanu, ki prakticira svojo vero in noče naivno padati na parole v stilu »imejmo se radi«, kar nerodno. Ne zaradi sebe, ampak zaradi bralcev tednika, ki so morda bolj dovzetni za takšen način indoktrinacije.
Sprašujem se namreč, kakšnega sobivanja naj bi se tu učili. Vse skupaj me namreč rahlo spominja na znano floskulo, češ da se bomo morali terorizma navaditi. Ja, ker krivdo za terorizem nosimo kar domorodci, ker nismo izrazili dovolj dobrodošlice do muslimanov. Ja, tudi z žaljivimi karikaturami. Saj veste, na tisto znamenito ploščo, na kateri se je pojavila brezjanska Marija s podgano, smo že malo pozabili, a zaradi nje se nihče ni šel razstrelit na kakšnem metal-koncertu. Razen nekaj javnega razburjenja posledic ni bilo, ovadbe so bile ovržene. Tudi zaradi žaljivih grafitov po slovenskih cerkvah se očitno nihče ne razburja kaj dosti. Pač ljudska folklora, stroške odstranjevanja packarij pa seveda nosi oškodovanec. Junak, ki bi kaj podobnega naredil na zid ljubljanske džamije, se doslej ni našel (in upam, da se tudi ne bo, ker mi je takšno dejanje odvratno), so pa zato dušebrižniki zagnali velik hrup, ko je nekdo na gradbišču džamije pred leti pustil nekaj klavničnih odpadkov ene od »nečiste živali« – in seveda je bilo takoj jasno, da gre za provokacijo. Kristjani ob vseh pojavih, ko se norčujejo iz tistega, kar nam je sveto, pač ne reagiramo z maščevalnostjo. Morda s prizadetostjo, a to je daleč od tega, da bi šli, Bog ne daj, koga obglavit ali metat bombe. A to tudi ne pomeni, da bi morali ostati slepi in naivni ob dejstvu, da je na Dunaju moril simpatizer Islamske države, ki so ga predčasno izpustili iz zapora, koristil pa je neprofitno stanovanje in več kot 900 evrov socialne pomoči. In če smo ob takšnih podatkih jezni, je to že sovraštvo? Lepo vas prosim.
Torej, če od mene kdo pričakuje, da se bom učil sobivati s terorizmom in islamizmom, mu ob tej priliki sporočam, da na takšen poceni sentimentalizem ne pristajam. Pa tudi če to napiše kakšen profesor teološke fakultete. Pač pa se ob tem sprašujem, kam je zdrsnila slovenska teološka znanost v zadnjih letih. Kajti toliko nekega kompromisarstva, kot sem ga opazil v zadnjih letih, nek resen kristjan težko prebavi. Morda pa je res posledica tega, da so nosilci takšne mentalitete pač pridobivajo prijatelje s krivičnim mamonom (denarjem), verjetno tudi iz Sorosove denarnice, v zameno za podporo množični imigraciji muslimanov v Evropo ter na drugi strani kvazikatoliškim krogom, ki so v ZDA podprli opcijo, ki sicer zagovarja abortus. Žal je trenutno pač tako, da je to mainstream, ki ga uradna Cerkev podpira in s tem vzdržuje navidezni mir, ki ga tu in tam zmoti kakšen nadškof tipa Vigano ali pa Schneider. Zavedam se, da tudi sam plačujem ceno za upor temu toku (ko se namreč nekdo začne upirati, ga hitro izbrišejo iz javnega prostora), a imam vsaj čisto vest. Ker mi ni treba iskati izgovorov za opravičevanje terorističnih dejanj.
P. S. Dan po tistem, ko je bil zgornji komentar objavljen, je petek, 13. november. God sv. Stanislava, za marsikoga “petek trinajsti”. Tudi pred petimi leti na ta dan je bil petek. Za Pariz zelo krvav petek. Množičen poboj na koncertu v klubu Bataclan, napadi na restavracije in še bombe pri stadionu, kjer je bila ravno reprezentančna nogometna tekma. In po vsem tem še vedno dobivamo pozive k sobivanju? Morda k temu, da naj bomo klavne ovce? Razumem sicer, da so teroristi takrat usekali predvsem po prizoriščih, ki so bili brez imunisti na zlo. Slišal sem tudi za pričevanje družine, ki je tisti dan obiskala kapelo razodetja Brezmadežne sv. Katarini Laboure, ki sem jo nekaj let pred tem tudi sam obiskal (Rue du Bac, Pariz). Zvečer je ta družina nameravala oditi v restavracijo v središču Pariza. Vendar so otroci začeli grozno sitnariti in z obiskom restavracije ni bilo nič. Družina je ostala v hotelu. Če bi uresničila svoj namen in odšla v restavracijo, je danes ne bi bilo več med živimi…
