4.7 C
Ljubljana
četrtek, 25 aprila, 2024

Tujci v lastni domovini

Vsake državnozborske volitve so pomembne. Volitve to nedeljo pa so po mojem najpomembnejše po prvih demokratičnih volitvah leta 1990. Tako kot takrat smo pred izzivom, ali bomo obranili svojo državo, ostali suveren narod, nacija, ali bomo postali tujci v lastni domovini. Slovenija se je po skoraj treh desetletjih samostojnosti znašla, če uporabim koncept italijanskega marksista Antonia Gramscija, v »organski krizi«. Ta se bistveno razlikuje od običajnih ekonomskih in političnih kriz. Organske krize so hkrati ekonomske, politične, socialne in predvsem ideološke ter običajno vodijo v zavračanje uveljavljenih političnih strank, ekonomskih politik in vrednotnih sistemov. Leta 2018 smo po mojem sredi takšne gramscijevske organske krize.

Na prvi pogled je tezo o organski naravi krize slovenske družbe težko upravičiti. Ne nazadnje je Slovenija v mandatu vlade Mira Cerarja dosegla spodobne makroekonomske rezultate. Gospodarska rast je bila vseskozi pozitivna, v povprečju 3,4 odstotka letno. V lanskem letu je bila s 5,0 odstotka celo četrta najvišja v EU. Zaradi gospodarske rasti so se zvišali javnofinančni prihodki, kar je blagodejno vplivalo na gibanje proračunskega primanjkljaja, ki se je s 4,9 odstotka BDP v letu 2014 zmanjšal na 0,8 odstotka v lanskem letu. Omembe vreden je tudi trend zmanjševanja nezaposlenosti.

Ta ugodna makroekonomska slika pa ima dve bistveni pomanjkljivosti. Prvič, gospodarska rast se slabo odraža v rasti blaginje prebivalstva. Povedno na primer je, da so se pokojnine v zadnjih štirih letih zvišale v povprečju za samo 0,24 odstotka letno in da povprečna starostna pokojnina znaša samo 624 evrov. Drugič, nemogoče je dokazati vzročno-posledično povezavo med ukrepi ekonomske politike in gospodarsko rastjo. Privatizacija − nič. Davčna reforma − nič. Zdravstvena reforma − nič. Pokojninska reforma − nič. Skratka, nič od nič. Gospodarska rast ni posledica vodenja preudarne ekonomske politike vlade Mira Cerarja, ampak je nastala kljub njegovi pasivnosti. Pojasniti jo je mogoče z globalno konjunkturo in hiperekspanzivno denarno politiko ECB, ki sta se odrazili v visoki rasti industrijske proizvodnje, izvoza in investicij. Cinik bi dejal, da bolj ko se je Miro Cerar ukvarjal z menjavanjem kabinetnih priležnic, letanjem s Falconom 2000 EX, nakupovanjem BMW 740 xD in motorkad X5 5.0i, bolje je bilo za slovensko gospodarstvo. V vsakem primeru je bil mandat Mira Cerarja ugodnim ekonomskim razmeram navkljub mandat izgubljenih reformnih priložnosti.

Pomemben simptom organske narave krize slovenske družbe je ideološki, recidiv socializma, cepljen s kulturnim marksizmom frankfurtske šole. Samostojna slovenska država je nastala na osnovi dveh spoznanj. Na zgodovinski ovržbi Jugoslavije, ki kot večnacionalna, multikulturna tvorba ni bila sposobna zagotoviti emancipacije in razvoja slovenskega naroda. Drugo spoznanje se je nanašalo na zavrnitev socializma, ki zaradi svoje totalitarne nravi ni zagotavljal ne političnih svoboščin in ne ekonomske blaginje. V letih 1990 in 1991 smo Slovenci izrekli kategoričen ne socializmu in kategoričen ne Jugoslaviji. Zdelo se je, da sta tako jugoslovenarstvo kot socializem na Slovenskem mrtva. Za vedno. Zmota.

Leta 2018 dobiš občutek, da se leti 1990 in 1991 nista zgodili. Rdeče zvezde, srpi in kladiva se vračajo iz ropotarnice zgodovine. Namesto v prihodnost se obračamo v preteklost. Še takšno razsajanje Svetlane Makarovič in njene partizanske tovarišije na Kongresnem trgu ne bo zvišalo pokojnin, skrajšalo čakalnih vrst v zdravstvu ali zagotovilo sojenja v razumnem roku. Prav tako rešitve teh problemov ne obeta zgledovanje po Venezueli, Iranu ali Palestini, ki so v zadnjih letih postale up vladajoče levice. Tudi posiljevanje z multikulti pedrologijo v vrtcih, šolah in domovih za ostarele najbrž niso tisto, kar bi potrebovali, da postanemo država blaginje. Spodbujanje priseljevanja afro-arabskih muslimanov pa sploh predstavlja največjo grožnjo državi. Tako z varnostnega kot z ekonomskega vidika. Ti »programerji, kirurgi in inženirji« ne prihajajo reševat problemov slovenskega pokojninskega sistema. S svojim ničelnim človeškim in negativnim socialnim kapitalom v državi povzročajo kaos in so zagotovilo zloma socialne države. Levičarji še danes ne razumejo, da socialna država in odprte meje niso združljivi. Imaš eno ali drugo.

Tretji junij zato ne bo navaden dan. Bo dan, ko bomo Slovenci morda zadnjič še lahko odločali, čigava in kakšna bo Slovenija. Za tiste, ki nismo zadovoljni s statusom quo in prihodnostjo Slovenije kot multikulti »usrane luknje«™, odločitev ne bo težka. Volili bomo modro in volili bomo rumeno.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine