18 C
Ljubljana
petek, 18 junija, 2021

Trojna saga o kreganju Butalcev s pametjo

Piše: Gašper Blažič

Ne vem, zakaj sem prav v teh dneh znova začel prebirati zbirko humoresk o Butalah, ki so postale tako rekoč že ponarodele. Najti jih je mogoče tudi na internetu (TUKAJ). In že na začetku, namreč v prvem opisu tega slavnega mitološkega kraja, je opisano, kako so se Butalci skregali s pametjo – in zmagali. »Takšni pač so,« je ob tem zapisal avtor Fran Milčinski.

In ne morem si kaj, da ne bi z Butalami povezal tudi konkretnega aktualnega dogajanja v Sloveniji – pa čeprav na trenutke ni niti malo smešno. Prej tragično. Navedel bom tri primere, od katerih je eden takšen, ki se tiče direktno revije Demokracije in ob katerem sem se moral res smejati. A tistega sem pustil za konec. Poglejmo torej:

Saga št. 1: Palestina, moja država

Pred kakima dvema dnevoma sem na facebooku opazil nenavadno objavo gospe, sicer katoličanke in menda volivke pomladnih strank – vsaj doslej je to bila. Izražala je svojo žalost in gnev zaradi po njenem sistematičnega izraelskega iztrebljanja Palestincev. Še bolj pa nad dejstvom, da se je naša vlada postavila na stran zavojevalca in agresorja namesto na stran žrtev. Ker je pač izrazila solidarnost z Izraelom zaradi Hamasovih terorističnih napadov. Kot dokaz je ta gospa zraven prilepila link do članka, kjer o vsem tem piše – kajpak MMC RTV Slovenija, kaj pa drugega. Ob opombi še nekoga, naj ne naseda preveč pristranskemu poročanju, je sledil užaljen odziv: »Gre vendar za naš nacionalni medij. Komu bom pa verjela, če ne tistemu, ki poroča nevtralno.«

Ko sem včeraj poslušal pogovor z Janom in Barbaro Zobec na radiu Ognjišče o medijskem poročanju, je bil izpostavljen prav ta problem: v mentalni percepciji ljudi je RTV Slovenija še vedno medij, ki poroča nevtralno, profesionalno in v skladu z dejstvi. In je težko verjeti, da prav ta medij pači resnico, zato je pač treba navedbe tega medija vzeti kot suho zlato. Ker že vnaprej verjamemo, da so resnične. Tudi če niso. Če takole čez palec pogledamo, kaj so v zadnjem tednu dni poročali mainstream mediji glede Izraela in Palestine, lahko dobimo prav takšen vtis, kot ga je dobila prej omenjena gospa: še malo, pa bodo Palestince začeli zapirati v koncentracijska taborišča, že zdaj brezvestno rušijo njihove domove, in podobno. Odgovor Hamasa, ki je – po dikciji RTVS in STA – »osvobodilno gibanje«, pa je zgolj opozorilo na skrajne razmere, v katerih živijo Palestinci, ki so za Izraelce krivi le tega, da so muslimani. Torej, »hamasovci« so neke vrste partizani, ki se borijo za svobodo, Izraelci pa so okupatorji. Tako izgleda slovenska medijska konstrukcija bližnjevzhodne realnosti. In jasno je, da Slovenec, ki bo takšno konstrukcijo realnosti vzel za suho zlato, ne bo mogel drugega kot izraziti solidarnost s preganjanimi Palestinci ter izliti gnev proti »fašistoidni sionistični kamarili«. Ja, v tem primeru mora biti levičar antisemit, ker to menda s hokokavstom nima nobene zveze, vsaj tako nam sporočajo sedanji prebivalci Moskovičeve vile v Ljubljani.

A glej ga, zlomka – le v redkih medijih v Sloveniji (tisti, ki so že apriori »lažnivi«, torej tudi spletni portal, ki ga pravkar berete), boste našli informacijo, da Izrael vedno vnaprej napove vojaško akcijo, ko gre za napad na kakšen vojaški objekt na območju Gaze ali pa na banko, ki financira teroristične akcije. Z namenom, da se civilno prebivalstvo lahko umakne. Vendar jih palestinske oblasti, tesno povezane s Hamasom, ne umaknejo. Kajti žrtve morajo biti! No, morda pa res drži, da sta Hamas in OF tesneje povezana, kot smo si mislili, saj je mentaliteta zelo podobna. Navsezadnje pa Hamasove rakete, ki so izstreljene brez opozorila, v veliki meri pobijajo prav palestinsko prebivalstvo. Ampak morilci so tudi v tem primeru Izraelci. Pooblaščeni izraelski veleposlanik za Slovenijo je to pojasnil v intervjuju za Siol (TUKAJ), dal je tudi daljši intervju za RTV Slovenija, a so objavili samo polminutni izsek iz tega intervjuja. Seveda, RTV Slovenija je vendar nepristranska. Razumete? Če menite, da RTV Slovenija ni nevtralen medij, potem ste morda skregani s pametjo. In ste na strani napadalcev.

Saga št. 2: Šarčev ugriz v lasten rep

Danes, ko tole berete, bi morala biti v parlamentu razprava o ustavni obtožbi proti predsedniku vlade. Vendar je ne bo. Ker je dnevni red včeraj »padel« zaradi glasovanja 42:42. V tem dnevnem redu bi morala biti sicer tudi novo glasovanje o zamenjavi predsednika DZ Igorja Zorčiča, ki je sedaj formalno del opozicije, kar je unikum v slovenski parlamentarni zgodovini. In ker je bilo na sporedu glasovanje o nekaterih menda škodljivih zakonih, so svoj glas proti dnevnemu redu seje, ki bi se morala skupno začeti že včeraj, prispevali kajpak tudi poslanci Levice. Seja se je tako končala, še preden se je sploh začela, k temu je torej svoj levji delež prispeval tudi del opozicije.

In kako so reagirali poslanci LMŠ? Tako da so pred parlament postavili svojih simboličnih 14 poslanskih sedežev, češ da mandate vračajo ljudstvu. Če torej lahko verjamemo prejšnjemu predsedniku vlade, od njegovega meta puške v koruzo naprej. živimo v avtoritarnem režimu, ki si želi podrediti vse veje oblasti, sega celo po muzejih in bolnišnicah. »Ta režim se je zažrl v vse pore naše družbe, spreminja in potvarja zgodovino in simbole naše države ter nedopustno posega v medije kot četrto vejo oblasti.« Huu, težke besede, ni kaj. In kaj sedaj? Ker po mnenju LMŠ vlada nima dovolj glasov niti za majsko sejo DZ, bi morala pristati na predčasne volitve. In seveda so mainstream mediji včeraj zvečer takoj uprizorili pravo dramo o tem, da je država v pat poziciji in da jo lahko rešijo samo nove predčasne volitve. No, o tem, da so se v LMŠ očitno skregali s pametjo, ker jih je povozil njihov lasten zaveznik Zorčič, ki je glasoval proti dnevnemu redu, seveda niti besede. Pomembno je bilo le to, da so LMŠ-jevci pred parlamentom zaigrali burko čisto po Serpentinškovem okusu, ne da bi se zavedali, da so se pravzaprav norčevali iz sebe. Takšne burke namreč pred 30 leti na istem prostoru (tik pred osamosvojitvijo) ni bil sposoben zaigrati niti dolgoletni režimski sindikalist Dušan Semolič, ki se je takrat postavil pred medije s svojo znamenito izjavo: »Vreme je z nami, bogovi so z nami, le vlada ne ve, kam in kako.«

Torej, če povzamemo: opozicija izsili padec dnevnega reda, potem pa LMŠ razglasi, da koalicija blokira državo. Če menite drugače, ste zagotovo skregani s pametjo. Pa tudi če so s pametjo v resnici skregani »serpentinški«, ki za zdaj svojih stolov niso zakurili pred parlamentom – morda jih bodo takrat, ko bodo ugotovili, da je dežurni metalec puške v koruzo ugriznil v svoj lasten rep.

Saga št. 3: Zahteva za popravek na članek, ki ne obstaja

V naše uredništvo dobivamo zahtevke za objavo popravkov tako rekoč vsak dan. Večino jih tudi objavimo. Seveda, če gre za stvaren prikaz nasprotnih dejstev, kot to zahteva zakon o medijih. Je pa težava v tem, da tisti, ki naj bi se odzivali na članke, včasih tudi slabo berejo ali pa se jim ob branju Demokracije včasih tudi zamegli pred očmi, tako da potem ne vidijo realne slike.

Poglejmo primer. Danes zjutraj smo preko elektronske pošte s strani Fakultete za družbene vede (odnosi z javnostmi) prejeli zahtevo za objavo popravka. Vse skupaj je bilo napisano v precej ogorčenem stilu, kot bi se pisec popravka čutil strahotno prizadetega in razžaljenega zaradi našega pisanja. In kaj je bilo tokrat narobe? Problem je bil intervju z novinarjem Luko Peršem, objavljenim v zadnji številki tiskane Demokracije. V uvodu je bilo namreč zapisano, da so mu namreč nedavno »zaradi njegovega odmevnega ’čivkanja’ na socialnem omrežju Twitter levičarski fdv-jevski cenzorji celo blokirali račun«. To pa je očitno zelo vznemirilo do sedaj neznanega uslužbenca ali uslužbenko (ja, saj ne vem, kakšnega spola je, lahko da je tudi srednjega) oddelka za odnose z javnostmi na FDV, ki očitno ni niti dobro pogledal, kdo je intervju delal, in je to trditev enostavno pripisal Poloni Avanzo, sicer naši fotografinji, ki jo je sicer avtor/avtorica dopisa prekategoriziral v novinarko (pa čeprav je bil avtor intervjuja naveden z inicialkami). »Novinarka namreč v njem zavaja javnost in ne preverja točnosti informacij, ki jih navaja. Polona Avanzo poroča o domnevni FDV-jevski cenzuri, ne da bi preverila, kakšna je resnica, pri tem pa uporablja trdilno obliko. Takšen način pisanja razumemo kot pritisk in poskus ustrahovanja. /podčrtal G. B. / Spletno oko je že dlje časa tarča nekorektnega in enostranskega poročanja vaših novinarjev, ki pred objavljanjem svojih prispevkov ne preverjajo dejstev.« V besedilu popravka navajajo: »Ta trditev je v celoti neresnična in izmišljena. FDV ni na noben način prispevala k blokadi računa omenjenega novinarja. Prijavna točka Spletno oko, ki deluje v okviru UL FDV, omenjenemu novinarju ni blokirala Twitter računa in tudi sicer nima nikakršnih pooblastil za blokiranje računov ali odstranjevanje objav na družbenih omrežjih. Prav tako prijavna točka Spletno oko tega računa ni prijavila omrežju Twitter ali kateremukoli drugemu družbenemu omrežju. Prijavna točka Spletno oko je omenjenega novinarja s tem dejstvom na njegovo željo tudi seznanila.«

Luštno, ni kaj. Kiksneš avtorja, potem pa mu pripišeš, da izvaja pritisk in ustrahuje. Ja, zdaj so celo naši fotografi nevarni. No, nevaren je pravzaprav vsakdo, ki samo omeni fdv-jevske cenzorje. Jaz sem jih ravnokar. In morda bodo tudi na moje navedbe poslali popravek, ampak me je strah, da bi moje izjave slučajno pripisali tehničnemu uredniku Demokracije ali pa lektorici. Saj veste, pri socialistih pravzaprav individualna odgovornost ne obstaja. Si razredni sovražnik in to je to. Vsi smo krivi za vsakega in vsak je kriv za vse. Vsi za enega, eden za vse. Smrt janšizmu, slabo gre narodu! In slabo gre pameti, ker v tem tožarjenju s »fdv cenzorji« nima nobene možnosti za zmago…

Zadnje novice

Sorodne vsebine