11.8 C
Ljubljana
petek, 14 maja, 2021

Totalitarizmi niso zgolj stvar preteklosti

So stvari, ki so vsaj v nekem časovnem obdobju samoumevne. Vsaj tako se nam zdijo. Denimo, v mojih osnovnošolskih letih smo skoraj vsi iz mojega razreda hodili tudi k verouku, s tem smo bili nekako razpeti med dva svetova, za katera smo le slutili, da med seboj nista kompatibilna. V šoli so nam govorili o Jugoslaviji, Titu, NOB, OF in podobno, pri verouku o Bogu. Tega nismo dojemali ravno vsegliharsko – zavedali smo se, da duhovni svet pač drugačen od tega, kar nam podajajo »tršice« v šolah. In to se nam je takrat pač zdelo samoumevno. Nekoliko manj samoumevno se nam je zdelo nekoliko nevarno vprašanje mojega sošolca, ko smo konec osemdesetih – bilo je ravno konec decembra – v krajevni osnovni šoli zaključevali koledarsko leto, hišnik pa je zato v šolski avli (zgolj za tri dni) postavil nekaj, kar smo takrat imenovali, vsaj uradno, »novoletna jelka« (pa sploh ni bila jelka, če se že pogovarjamo o drevesih). No, in ravno takrat je pri pouku padlo vprašanje, češ kje so pa jaslice. Odgovora se žal ne spomnim.

 

Seveda je bil to čas totalitarizma, ki se ga niti nismo dobro zavedali. Nam, ki smo rasli v takšnem okolju, se je vse skupaj zdelo samoumevno. In tudi naše kasnejše počasno seznanjanje z dejstvom, da se leta 1945 ni zgodila »svoboda«, ampak predvsem masovni poboji Slovencev, smo dojemali zelo otopelo. Prve informacije o resnični naravi komunistične revolucije v Teharjah in Kočevskem Rogu smo tako sprejemali precej hladnokrvno. Kot da se je to »moralo zgoditi«. Statistika je pač pogosto brez čustev, za seboj pušča nekoliko neoseben odnos do tragičnih dogodkov iz zgodovine. Iz tega sem začel zaznavati tudi prve pedagoške napake: ko smo se »škofijci« tretjega letnika jeseni 1996 odpravili na večdnevno ekskurzijo po Nemčiji, smo našo turnejo začeli z ogledom taborišča Dachau. Ne vem, kako so ga doživljali drugi, sam sem bil takrat čustveno nekoliko odsoten. Zato pa sem povsem drugače reagiral, ko sem nekaj let kasneje kot študijsko domače branje za medicinsko antropologijo (v okviru Teološke fakultete) dobil knjižico Viktorja Frankla »Kljub vsemu reči življenju da«. Tragedijo totalitarizma začneš sprejemati s srcem šele, ko se soočiš z osebno zgodbo nekoga. V tem primeru Frankla, ki je imel za seboj štiri leta pekla životarjenja v nacističnih lagerjih – in pravi čudež je, da mu je to uspelo preživeti. Po koncu vojne je Frankl živel še več kot petdeset let, a je moral kot svetopisemski Job svoje življenje zastaviti povsem na novo.

Moje naslednje čustveno srečanje s totalitarizmi na osebni ravni je bilo branje knjige »Otroci s Petrička« (pravzaprav je bil pravi naslov knjige »Ukradeno otroštvo« – še sredi poletja sem jo prebiral v Taizeju v Franciji in se dobro spominjam, kako se me je njena vsebina dotaknila. Kot da sem se nenadoma sam znašel v tej tragični zgodbi. In tu ne gre samo za »Črno vdovo«, nedvomno eden najbolj sadističnih likov v zgodbi. Gre za to, da režim, ki naj bi v teoriji izkazoval človečnost v primerjavi s poraženimi nacisti, dejansko pa v svojem trpinčenju ni prav nič zaostajal za dovčerajšnjimi okupatorji. Revolucionarna morija je tako za seboj pustila na tisoče tragičnih zgodb, še bolj pa zaukazano prepoved empatije do vseh, ki so trpeli zaradi revolucije in so bili tako avtomatsko prišteti med »narodne izdajalce«. Z “izdajalci” (beri: razrednimi sovražniki) pa, kot vemo, se ne sme sočustvovati. Tako veleva politična korektnost.

Prav te osebne zgodbe bi morale biti glavno izhodišče vsakoletnega obeleževanja evropskega spominskega dne na žrtve totalitarnih režimov. Verjetno ni ravno naključje, da je prav v teh dneh prišlo na dan odkritje še enega komunističnega morišča na območju Kočevskega Roga. Brezno št. 3 ima tu še poseben status: v njem so namreč posmrtni ostanki večinoma civilistov, ki so bili pobiti že po razglasitvi splošne amnestije, ki naj bi poleti 1945 ustavila genocidno početje, a se je izkazalo, da se dejansko ni spremenilo nič. Pobijanje se je nadaljevalo, grozljive smrti je umrla nova skupina 250 Slovencev. In še vedno bo to zgolj statistično dejstvo, ob katerem bo večina Slovencev zamahnila z roko. Tako kot bo večinoma zamahnila z roko ob objavi poročil iz ZDA, kjer se dogaja nova oblika »razrednega boja« z gibanjem Black Lives Matter, ter iz Belorusije, kjer je prišlo do množičnega civilnega upora Lukašenkovemu režimu.

Poslednji diktator v Evropi je sicer svojevrsten fenomen. Čeprav ga z zadnjim šefom CK ZKS Milanom Kučanom veže prijateljstvo, pa je bil očitno premalo odprte glave, da bi po Kučanovem zgledu razvil »totalitarizem brez totalitarizma«, ki temelji na finančno dobro podprtem psihološkem inženiringu človeških duš. Eden od produktov tega inženiringa so tudi aktualni »kolesarski izleti« vsak petek. Ki bodo pač trajali toliko časa, dokler bo formalno oblast imela v rokah »napačna« elita, nato pa bodo prenehali. Zato je primerjava teh shodov s tistimi v Belorusiji svojevrsten cinizem. Tako kot je cinizem primerjati borbo za svobodo pod avtokratskimi režimi z razbijanjem, ki ga uprizarjajo pripadniki kontraverznega Black Lives Matter. Seveda vse v imenu »plemenitih ciljev«.

Zdi se, kot da se je beloruski avtokrat znašel na tisti strani zgodovine, ki jo je leta 1989 v slovenskem CK zastopal predstavnik »stare šole« France Popit-Jokl. Slednji namreč ob razpravah o »sestopu z oblasti« ni zmogel razumeti, da je Kučanov koncept o »koraku nazaj za dva koraka naprej« imel iste cilje – denimo obdržati nadzor nad sodišči, a na drugačen način. Popitovo vztrajanje na tradicionalni avtoritarnosti je doživelo poraz s padcem Ceauşescuja v Romuniji decembra 1989, prav v času prelomnega kongresa ZKS, ki je poudaril evropsko agendo novega socializma. Dandanes to izročilo nadaljuje Tanja Fajon, nekdanja dopisnica nacionalne televizije iz Bruslja. Kar je tudi svojevrsten dokaz, da je propaganda glavna udarna pest prenovljene partije in da tega ne smemo podcenjevati. Tudi nasploh so evropski socialisti s svojim sicer že večno sprenevadavim odnosom do dediščine komunizma v Evropi že zdavnaj spoznali, da lahko svojo avtoritarnost uveljavijo le po »demokratični poti« – torej prepričati ljudi, da si sami želijo avtoritarnosti, ki je nujno potrebna, če bodo hoteli preživeti.

Zmaga nad totalitarizmi še zdaleč ni dosežena. Heglovska dualnost se nadaljuje naprej. Nosilci globalne socialistične propagande prepričujejo cel svet o tem, kako veliko zlo so nacionalizmi in kako fašizem trka na vrata in ostaja stalna latentna grožnja prihodnosti civiliziranega sveta. Obenem pa tudi vsiljujejo umetne občutke krivde pripadnikom bele rase, češ poglejte, kaj ste pustili za seboj, morali se boste odkupiti, tudi s sprejemom milijonov migrantov iz muslimanskih okolij, ki jih bogate naftne države pač nočejo preživljati. Zato je bilo opozorilo bodočega nobelovca Draga Jančarja pred četrt stoletja o novem totalitarizmu ter cinični distanci več kot na mestu. Znamenja časa to potrjujejo. Vedno bolj.

Zadnje novice

Sorodne vsebine