Piše: Gašper Blažič
Upam, da naslova te kolumne ne bo kdo vzel preveč dobesedno. Sintagma »sveta krava« v prenesenem pomenu, kot navaja Fran, označuje osebo, institucijo, tradicijo ali prepričanje, ki so popolnoma nedotakljivi, zaščiteni pred kakršno koli kritiko, dvomi ali spremembami. »Ko za nekoga ali nekaj rečemo, da je ‘sveta krava’, s tem običajno izrazimo kritiko ali ironijo, saj gre za stvar, ki se je nihče ne upa dotakniti ali jo spremeniti, četudi bi bilo to logično ali koristno,« navaja omenjeni spletni slovar. Izraz je v slovensko publicistiko sicer prišel iz indijskega versko-kulturnega okolja, kjer so krave dejansko zaščitene in imajo poseben kultni status v hinduizmu, čeprav je res, da so tudi v naši neposredni soseščini v predrimski dobi obstajali Vituli, ki so častili teleta in so dejansko s pomočjo Grkov prav oni dali ime naši zahodni sosedi.
V slovenski družbi je kar precej »svetih krav«. Torej oseb, ki veljajo za nedotakljive in v katere se ne sme dvomiti. Če v politiki velja, da smo Slovenci dokaj polarizirani in da ni človeka, ki ne bi bil kritiziran, pa vendarle obstajajo določene formalno »apolitične« osebnosti, ki jih mainstream mediji povzdigujejo do neba. Poglejmo primer. Aprila letos je po slovenskih medijih zaokrožila novica, ki sama po sebi ni kaj posebnega, vendar se je hitro znašla na »prvih straneh« medijev. Namreč, upokojena odvetnica Tjaša Andree Prosenc je postala prva častna članica Olimpijskega komiteja Slovenije v zgodovini te organizacije. Nekoliko sem pregledal spletne strani slovenskih medijev in ugotovil, da so praktično vsi objavili to novico z istim poudarkom – kot da gre za nek vrhunski dosežek OKS. Novo častno članico so opisovali tako rekoč s superlativi. Siol.net ji je celo izrekel prisrčne čestitke. Na njen madež v odvetniški karieri, namreč v zadevi Doris Mayer, smo opozorili šele na naši spletni strani. In očitno smo bili res izjema.
Toda to je samo vrh ledene gore. Pri evropski komisarki Marti Kos je zgodba podobna, morda s to razliko, da je v Sloveniji vseeno vsaj nekaj ljudi (in tudi medijev), ki opozarjajo ne samo na udbovsko preteklost »Tare«, pač pa tudi na njeno laganje, da s tem ni imela ničesar. Vendar se je tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen postavila na njeno stran. Tu se velja vprašati, ali je slovenska sekcija Evropske ljudske stranke res pripravljena prenesti kakšno težkokategorno »štajersko ikebano«. Če kdo ne razume tega izraza: gre za veliko količino pipcev, zabodenih v hrbet. Poznano vsaj od obiska prejšnje podpredsednice evropske centralne vlade pri našem zdaj že nekdanjem predsedniku ustavnega sodišča. Skratka, svetih krav, kolikor hočete.
Med svete krave velja umestiti ne samo osebe, temveč tudi nekatera prepričanja, ki imajo tako rekoč status dogme. Denimo, da se je sedanji premier Janez Janša med vojno za Slovenijo kakor strahopetno skrival v kleti Cankarjevega doma, kar je seveda skrajno zlobna in tudi absurdna trditev. Ali pa to, da Izrael izvaja genocid, čeprav za to trditev ni nobenih dokazov – a gorje tistemu, ki v to dogmo javno podvomi in napiše, da je Hamas tisti, ki uničuje Palestince. In dokler Hamas ne bo povsem razorožen, se bo medsebojno nasilje žal nadaljevalo. Jasno pa je, da globalna in s tem tudi slovenska l(L)evica dogmo o genocidu krvavo potrebuje, a ne samo zaradi ideoloških razlogov, ampak tudi zaradi dejstva, da sedanja ameriško-izraelska naveza predstavlja veliko nevarnost za nekatere avtoritarne sisteme, ki jih sicer podpira tudi Sorosev globalistični gremij.
Skratka, skrajni čas je, da opravimo s kultom svetih krav. Tudi zato, ker smo jih doslej drago plačevali. Vsako leto so slovenskim davkoplačevalcem iz žepov iztrgale skupaj na stotine milijonov evrov, večino državljanov pa prisilile v »enakost v revščini«. Dovolj je bilo! Za svete krave obstaja samo en možni razplet: zakol. V figurativnem pomenu, seveda.
