Piše: Jože Biščak
Cecilija, rimska mučenka, je ena najbolj priljubljenih svetnic v deželi galskih petelinov, od 16. stoletja naprej je zavetnica francoskih glasbenikov. Njej so po Evropi posvečene številne cerkve (v Sloveniji v Celju), verjetno najbolj znana je stolnica sv. Cecilije v mestu Albi v departmaju Tarn na jugu Francije. Čudovito opečnato stavbo (med največjimi na svetu), ki gleda na reko Tarn, so začeli graditi pred 750 leti, a avtohtoni domačini se bojijo, da 800-letnice ne bo dočakala.
(Za zdaj še vedno večinski) katoličani so pred dnevi tudi uradno postali drugorazredni. Medtem ko jim je “policijska ura” (zaradi COVID-19 uvedena med 19. in 6. uro zjutraj) preprečevala, da bi v miru in v skladu s tradicijo opravljali velikonočne obrede, je policija v Tarnu svojim uslužbencem naročila, naj v času ramadana (letos od 13. aprila do 12. maja) ne kaznujejo in preganjajo muslimanov, ki kršijo omejitve gibanja, da bi lahko častili islam. Dvojna merila so sprožila nekaj zgražanja, medijski mainstream je ukrep bodisi ignoriral, bodisi ga je imel za dokaz strpnosti, nevladne organizacije, ki se ob vsaki domnevni islamofobiji oglasijo, so bile tiho, le v CFCM (Francoski svet za muslimansko bogoslužje) so se zadovoljno praskali; islam postaja (ali je že postal) privilegirana religija v (na deklarativni ravni sekularni) Franciji. To ni bil edini udarec avtohtonim Francozom v teh dneh. Vodstvo družbe Danone se je opravičilo muslimanom, ker so na prvi dan ramadana objavili oglas za svoj paradni izdelek – evian, svetovno znano mineralno vodo. “Ste danes že popili svoj liter,” je bilo vprašanje, ki je imelo za podlago zasnežene vrhove Alp. Sumljivo rasistično, mar ne? Brez dvoma je bila to stopnica više v neumnosti in strahopetnosti, blodnje o nestrpnosti so postale kot črna luknja: vse, kar se ji približa, pade vanjo, na koncu bo črvina požrla ne samo Francijo (kot “jedrno” državo EU), ampak kar celotno Evropo.
Francija je pomembna zato, ker lahko v realnem času spremljamo hitro zamenjavo avtohtonega prebivalstva (Le grand remplacement) in prisilno uničevanje tradicionalnih evropskih vrednot. Kar se dogaja dedičem Ivane Orleanske in Karla Martela, se čez nekaj let (bolj ali manj) zgodi tudi drugje. Francija je bila prva zahodnoevropska država, ki se je uradno odprla arabskemu svetu in islamski kulturi. Bila je prva, kjer so muslimani (predvsem na jugu) v času molitve nasilno zasedli ulice; bila je prva, kjer so Arabci začeli s “kulturo” požiganja avtomobilov; je vodilna država po požigu katoliških cerkva; ima največ mošej na stari celini; po neuradnih podatkih je število muslimanov že preseglo 10 odstotkov prebivalstva. Zato ni naključje, da je v Marseillu oktobra 2004 prišlo do prvega uradno zabeleženega kamenjanja na evropskih tleh. Takrat je pod točo kamnov, kar je del nasilne islamske religije, umrla 23-letna Ghofrane Haddaoui.
Take prizore lahko danes spremljamo v Nemčiji, na Nizozemskem, v Belgiji, na Švedskem, se pravi v jedrnih državah EU po okusu Tanje Fajon, Marjana Šarca in drugih progresivcev. Upor nekaterih držav, kot so Poljska, Madžarska in tudi Slovenija, ki ne želijo na svojih ulicah uvoženega nasilja in barbarskih kultur, je označen kot odmik od demokracije, kot kratenje svobode. Tudi zato se vladam teh držav podtikajo številne afere in izmišljene zgodbe; vse z namenom, da se jih zruši in ustoliči plastelinaste lutke, ki bi bile dojemljive za progresivno in multikulturalistično gnetenje. V tej luči je treba razumeti famozni in sfabricirani “non-paper” (o domnevni spremembi meja v Bosni in Hercegovini), ki so ga domači in tuji levičarski aktivisti, politiki in novinarji za notranjepolitične potrebe obeh držav želeli spletkarsko podtakniti Janezu Janši, češ da neti novo vojno na evropskih tleh.
Očitno se črvi še niso obrnili, ker levičarska pokvarjenost in zlobnost še nista dosegla dna.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik tednika Demokracija, dolgoletni raziskovalni novinar, od leta 2020 pa tudi predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor treh knjig.
