Za začetek bom izpostavil dva poslanca državnega zbora mlajše generacije. To sta Matej Tonin in Žan Mahnič. Prvi pripada NSi, drugi SDS. Oba sta torej, vsaj formalno, del opozicije. In oba sta relativno mlada, vendar imata tudi že nekaj izkušenj.
Vendar so med njima tudi razlike. Tonin je predsednik stranke, Mahnič pa predsednik podmladka v svoji stranki. Tonin je tudi predsednik parlamentarne komisije, ki nadzira obveščevalne službe, Mahnič pa podpredsednik iste komisije. Zadnje tedne se je sicer zdelo, kot da je šef te komisije Mahnič, saj se je slednji redno odzival na dogodke v zvezi s Sovo. Tonin je sprva še »spal«, nato pa je vendarle potegnil nekaj potez. Med njimi je tudi poročilo KNOVS o arbitražni aferi. Poročilo je komisija sprejela soglasno (tudi z glasovi koalicije!), nato pa je sledil protiudar: na poročilo se je znova odzval Karl Erjavec, aktualni obrambni minister in predsednik DeSUS z več kot desetletnimi izkušnjami. V svojem tipičnem robavsastem slogu, se razume.
A vso žveplo, ki ga je Erjavec spustil proti Toninu, je pravzaprav le kaplja v morje v primerjavi s tem, kar je zadnje čase pokasiral Žan Mahnič, ki je, mimogrede, tudi predsednik preiskovalne komisije v zadevi Kangler. Torej komisije, ki naj bi se ukvarjala z zlorabo pravosodja, vendar se očitno ne bo, ker je ustavno sodišče reklo drugače. Se pravi, sodniki in tožilci so pri nas »neodvisni«, njihovo neodvisnost moramo varovati, torej poslanci nimajo kaj »praskati« tam, kjer jih ne srbi. Amen, pika, bašta! Povedano drugače: deklarirana neodvisnost je za sodnike in tožilce nekakšna fama, s katero lahko branijo svojo pozicijo, češ nihče nas nima pravice nadzorovat. In ko je Mahnič stvari poimenoval s pravim imenom, se je začelo – najprej oster napad Matevža Krivica, nato pa ovadba s strani tožilca, ki se je konec sedemdesetih let omalovaževal s političnim preganjanjem katoliških duhovnikov. Govorimo seveda o Zvonku Fišerju, ki se je pred dvema letoma izognil kazenskemu pregonu zaradi sodelovanja pri aferi Zalar-Škrlec. Da, vrana vrani pač ne izkljuje oči.
In medtem ko se režimski mediji ukvarjajo z menda nesramnimi napadi Žana Mahniča na neodvisnost sodstva, tožilstva in, pomislite, celo ustavnega sodišča, ima Matej Tonin blažen mir. Lahko se mirno pripravlja na programski kongres NSi, ki naj bi stranko dokončno umestil, kot je sam dejal, na sredino. Karkoli že to pomeni. Ko sem včeraj prebiral novico o pripravi stranke na kongres, sem se moral držati za glavo. Ne samo zaradi dejstva, da je evropska poslanka in nekdanja predsednica NSi Ljudmila Novak v evropskem parlamentu tako rekoč gladko podprla resolucijo, ki podpira tudi LGBT-lobije, pač pa tudi zaradi izjave Mateja Tonina, češ desno od nas so samo še nacionalisti in, glej ga zlomka, »zanikovalci globalnega segrevanja«.
Iz vsega tega lahko sklepam sledeče: stališče Mateja Tonina in NSi je, da globalno segrevanje obstaja. Torej imajo vsi ekosocialisti na čelu z mladoletno Greto prav. In je treba vse tiste, ki bi radi uvajali nove ekološke davke, vzeti smrtno resno. No, o podnebnih spremembah je na internetu objavljenega dovolj gradiva, da si lahko vsak sam ustvari mnenje o tem, kaj se v resnici dogaja in kako škodljiv je v resnici menda zloglasni ogljik. A vendarle je NSi krščansko-demokratska stranka in, kakor je znano, papež Frančišek teorijo o globalnem segrevanju podpira. Kdor pa ne sledi papežu, ne more biti katoličan – vsaj tako nas je nedavno podučila znana katoliška novinarka. In kdor ne sprejema teorije o globalnem segrevanju, ga verjetno pri tem vodi ideologija (katera že?) in ne resnica.
Kaj je resnica? No, to Pilatovo vprašanje bo verjetno ostalo neodgovorjeno. Lahko le sklepamo, kaj je resnica v primeru NSi. Neposrednih dokazov, da se stranka napaja iz Sorosovega (ali Škrabčevega) denarja, ni. Lahko pa sklepamo, da se napaja iz tega denarja, saj obstajajo indici za to. In marsikdo se že sprašuje, kaj kristjani sploh še delajo v tej politični grupaciji. No, morda pa je vprašanje, ali je kristjanov v tej skupnosti premalo, da bi imeli odločilno vlogo. Če nas sv. Pavel preko novozaveznih pisem poduči, da za kristjana ni sprejemljivo, da se prilagaja svetu, zakaj torej sploh govoriti o »sredini«, ki je dejansko le sinonim za prilagajanje trendom in sklepanje gnilih kompromisov?
Tudi zato mi je Žan Mahnič kljub svoji večkrat ostri govorici vendarle bližje od novodobnih in sodobnih krščanskih “sredincev”.
