Piše: Gašper Blažič
Na tisto znano Andersenovo pravljico o cesarjevih novih oblačilih se spomnim kar velikokrat. Morda zato, ker je za današnje dogajanje v družbi zelo sporočilna. Dejansko pokaže na več vidikov, ki se tičejo tako političnega marketinga kot socialne psihologije.
Poglejmo primer: če se cesar pojavi gol in njegovi dvorni propagandisti prepričujejo ljudi, da je to le neke vrste nova obleka, ki se je ne vidi, se kmalu zgodi, da začne velika večina verjeti v ta konstrukt, ne vedoč, da si pod vplivom sugestije od zunaj ustvarijo v glavi nekakšno nadrealistično podobo te nove »obleke«, ki je ni. Gre torej za nekakšno simulacijo obleke, ki bi morala obstajati, čeprav je ne vidimo – ampak saj tudi vetra ne vidimo, občutimo pa ga vendarle? In ta delirij traja vse do tedaj, dokler se ne najde otrok, ki se izmakne črednemu nagonu in na ves glas razglasi, da je cesar tak, kot v resnici je – torej nag. In se ljudstvo nenadoma zave lažnivosti in sprevrženosti konstrukta, v katerega so še pravkar verjeli.
Ta pravljica je dejansko samo pokazatelj, da se skrivnostnih mehanizmov, zaradi katerega je danes človeštvo kot masa povsem popredmeteno [sploščeno], ne zavedamo dovolj ali pa se jih sploh ne zavedamo. Recimo, ko nek kontraobveščevalec mediju lansira (dez)informacijo, izbere takšno, ki ustreza psihološkemu profilu ljudi, ki delajo za ta medij. To pomeni, da se bodo nanjo odzvali nagonsko, s tem pa jo bodo obdelali in objavili na način, kot jo želi tisti, ki je informacijo prinesel (oz. skrivnostni naročnik). In končni izid tega bo korist za naročnika, medtem ko so bo ta medij nakopal škodo. Tako je pač, kadar Danajci prinašajo darove in jih brez premisleka sprejmeš.
Eden od psiholoških mehanizmov za obvladovanje množic pa je tudi vcepljanje občutka krivde. In prav to se sedaj dogaja ob razpravi o medijski svobodi v Sloveniji. Stari centri moči so preko svojih vseh mogočih kanalov to razpravo izvozili v Bruselj, tako da se je Slovenija znašla v družbi s »problematičnima« Poljsko in Madžarsko. To smo lahko tudi pričakovali. Ker je pritisk s strani tranzicijske levice na svoje mednarodne prijatelje (iz skupine evrosocialistov ter liberalne ALDE) zelo velik in ima močan vpliv tudi na Evropsko ljudsko stranko, je bilo pričakovati, da bodo tudi evropski dušebrižniki igrali na iste strune kot »Klub 571«, kakor se zadnja leta imenuje vplivna in močna skupina medijsko-političnih aktivistov, zbrani v Društvu novinarjev Slovenije, Mirovnem inštitutu ter po raznih fantomskih portalih, ki se financirajo s Sorosovim denarjem.
Seveda se bo marsikdo spraševal, zakaj takšna agresija in ihta ter zakaj toliko laži, če pa je možno že takole čez palec empirično dokazati, da levičarski medijski džihadisti v svojih argumentih nimajo niti za burek? Recimo, eden od teh aktivistov, sicer profesor novinarstva na FDV Marko Milosavljevič, je v Bruselj lansiral povsem eklatantno laž o tem, kako je vlada preko svojih pitbulov v programskem svetu dosegla celo politično motivirano predčasno razrešitev za vlado spornega generalnega direktorja RTV Slovenija Igorja Kadunca. Ki je, mimogrede, še vedno na položaju, saj mu mandat še ni potekel, čeprav je že izbran njegov naslednik. To je seveda le ena od številnih neresnic in polresnic, ki jih politično podzemlje prinaša pod nos zmedenim evropskim birokratom, ki pravzaprav nimajo niti časa preverjati, kaj se v Sloveniji dogaja. Zato bodo tudi po Milosavljevičevem opravičilu vzeli to dezinformacijo za čisto zlato. Iz preprostega razloga: ker gre samo za en kamenček v mozaiku konstrukta, ki se zdi resničen. Ampak pri tem eksport-import mehanizmu gre dejansko samo za multiplikacijo učinka psihološkega obvladovanja. Cilj ni Evropa. Evropa je samo sredstvo. Cilj je razredni sovražnik, torej SDS in vse, kar spada zraven.
O čem govorim? Govorim o t. i. mehanizmu preventivne krivde. Če hočeš nasprotniku (oz. razrednemu sovražniku) po »demokratični poti preprečiti, da bi uvajal spremembe in rušil star Dolančev urok (»…če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug…«), potem mu moraš preko histerične in orkestrirane propagande pripisati krivdo za nekaj, kar se sploh še ni zgodilo. Torej nekakšen simuliran skok v prihodnost. Torej: po mnenju levičarjev medijska svoboda v Sloveniji ni ogrožena zato, ker je vlada nekaj storila, ampak zaradi, kar bi lahko storila. Gre torej za preprečevanje potencialnih sprememb! Poglejmo primer: direktor STA Bojan Veselinovič je dobil svoj drugi mandat za vodenje tiskovne agencije leta 2016, torej v času Cerarjeve vlade. To pa pomeni tudi, da si sedanja vlada krivdne razrešitve Veselinoviča ne more privoščiti brez soglasja SMC, kjer ima tudi predsednik Zdravko Počivalšek težave, saj bi ga nekateri radi zamenjali zaradi vztrajanja v koaliciji s SDS in NSi. To je samo eden od primerov, kjer je vlada zaradi občutljivega razmerja v koaliciji prisiljena v status quo (denimo tudi pri pravosodju ter pri migrantih, kjer so pred tem obljubljali spremembe, vendar jih za zdaj ni). Torej, pritisk starih centrov moči na vlado je tu v funkciji preventive.
Drugi mehanizem, ki se tu pojavlja, pa je mehanizem mimikrije. Verjetno ni treba posebej razlagati, kako so stari centri moči in tudi politične stranke, ki izhajajo s kontinuitete s prejšnjim režimom, posegali v medijsko svobodo, medtem ko so »dežurni varuhi svobode« gledali stran. V primerjavi s tem je bilo posegov nasprotne politične opcije v medije neprimerno manj. Torej lahko rečemo, da gre to, da agresorji sebe prikazujejo kot žrtve in kažejo s prstom na nasprotnike, češ vi ste storilci. In pri mehanizmu mimikrije gre ravno za psihološko menjavo vlog – žrtvam se pripiše vlogo storilca, storilcem pa vlogo žrtev.
In prav te mehanizme je treba poznati in jih pred očmi slovenske ter evropske javnosti neusmiljeno razgaljati, ker predstavljajo stebre strukturne laži naslednikov rdečega režima, ki se ohranja skozi zlorabo demokratičnih mehanizmov.
Gašper Blažič je publicist, dolgoletni novinar tednika Demokracija in urednik njene spletne strani.
