4.7 C
Ljubljana
ponedeljek, 18 oktobra, 2021

Skrivnostna privlačnost Titovega otoškega raja v treh epizodah

Piše: Gašper Blažič, novinar tednika Demokracija

Če se lahko Slovenija pohvali s Triglavskim narodnim parkom, ima sosednja Hrvaška kar osem nacionalnih parkov. In zanimivo je, da se vsi nahajajo na južni polovici Hrvaške. Trije so celo neposredno povezani z morjem, a med njimi je tudi eden, ki nosi s seboj zelo pestro politično zgodovino.

Govorimo seveda o Brionskem otočju oz. nacionalnem parku Brioni (Brijuni), ki je bila privlačna točka že v času Avstroogrske (ki si je na Brionskem otočju uredila celo nekakšno vojašnico, njeni ostanki pa sedaj služijo predstavam potujočega gledališča Ulysses z Radetom Šerbedžijo v glavni vlogi). Toda Brione še najbolj poznamo po tem, da si je tam svoj »raj na zemlji« ustvaril jugoslovanski komunistični poglavar Josip Broz Tito. Za navadne smrtnike je bil ta del Jadrana seveda nedotakljiv, na njem pa se je lahko našel tudi nekakšen živalski vrt, ki je bolj spominjal na repliko Edenskega vrta iz začetka Svetega pisma kot na teorijo, da se je človek razvil iz opice. Zato je Titov »raj na zemlji« veljal za skrivnostno deželo, o kateri se je marsikaj šepetalo, od blizu pa so jo smeli videti le povabljenci iz vrst komunističnega vrha. Tudi slovenskega. In prav tu se je namreč odločalo tudi o Sloveniji in Slovencih. Zato na tem mestu izpostavljam tri epizode z Brionov.

Prva epizoda: smrtni udarec centralizmu ali kako je »Leka« postal politični mrlič

Bil je vroč prvi julij 1966. Vroč tudi v političnem smislu. Tistega dne se je namreč na Brionih sestal Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije. Sejo so prenašale tudi radijske postaje po Jugoslaviji. Tisti občutek, da se dogajajo izredne razmere, se je znova prebudil. Zgodila se je namreč nepojmljiva senzacija: jugoslovanski državni in partijski poglavar se je namreč v eni potezi odkrižal svojega dosedanjega pribočnika Aleksandra Rankovića, s partizanskim imenom Marko, medtem ko so ga prijatelji klicali Leka. Obtožen je bil zlorabe službe državne varnosti (Udba) in da je prisluškoval maršalu, kar je pomenilo, da je proti njemu koval umazano zaroto. Dejansko pa se lahko strinjamo s tem, kar je o brionski aferi zapisal kasnejši generalmajor JLA Marijan F. Kranjc, da je šlo pri tej epizodi za vprašanje Titovega nasledstva ter komu lahko Tito še zaupa. Celoten članek Marjana F. Kranjca si lahko preberete TUKAJ. Očitno je torej, da Tito ni po nekem naključju likvidiral Rankovića, a morda je res v ozadju to, da so določeni krogi pomagali likvidirati Rankovića zato, da bi se maščevali Titu za afero Informbiro in prekinitev stikov s Stalinom. Generalmajor Kranjc sicer omenja tudi prekinitev stikov med zvezno SDV ter varnostno službo JLA leta 1990, kar naj bi tudi pripeljalo do razpada Jugoslavije. To pa naj bi bila tudi zadnja faza brionskega plenuma.

Politična odstranitev Rankovića je sprožila kar nekaj daljnosežnih posledic. Pomenila je zlasti zmago Edvarda Kardelja in njegove zamisli federalizma nasproti centralizmu, ki so ga bolj gojili Srbi in Črnogorci. Vendar je pomenila tudi kasnejši vzpon Staneta Dolanca, saj je Tito očitno potreboval figuro, ki bi na področju državne varnosti vsaj nekoliko nadomestila padlega Rankovića. Dolanc se mu je očitno zdel pravšnji, ker je dobro povezoval tako civilne kot vojaške varnostne sfere. To dokazujejo tudi njegovi tesni stiki z generali JLA, ki jih je imel kasneje v osemdesetih letih v času afere JBTZ (več o tem piše Igor Omerza »JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje«).

In še zanimivost: 25. junija 1966 – točno 25 let pred nastankom države Slovenije – je bil podpisan t. i. beograjski protokol, ki je nekoliko olajšal tog, tako rekoč fašističen odnos komunistične oblasti do verskih skupnosti, zlasti do katoličanov. Sledilo je tudi obdobje nekajletne splošne sprostitve na področju politike, tudi s predsednikom republiške vlade Stanetom Kavčičem. Po njegovi odstranitvi je na sceno ponovno stopil Kardelj s svojim projektom zadnje ustave ter zakona o združenem delu. V ta dva akta je bila dejansko že vgrajena skorajšnja smrt Jugoslavije. A najprej sta morala umreti njena glavna akterja – Kardelj je pri tem Tita za kakšno leto celo prehitel…

Druga epizoda: Kako se je »mladi Janez« odpovedal Titovi rezidenci

Režiserjem »novega socializma«, ki je prvič prišel na dan leta 1958 v programskih dokumentih Zveze komunistov Slovenije, ni uspelo realizirati svoje ideje skozi obdobje Staneta Kavčiča, saj je s strani Tita sledila intervencija, ki je sprožila diferenciacijo med »zdravimi silami« in »odkloni«. Skozi sedemdeseta leta, ko je Jugoslavija na račun naftne krize Zahoda ter povračil za vojno škodo za nekaj let uživala nekaj let »miru« na področju gospodarstva in financ, so se tako vrstili pritiski represije in čistk na vseh področjih javnega življenja. Po Titovi smrti je postalo jasno, da bo država bankrotirala in leta 1982 je že kazalo, da se bo zgodil dokončni potop. To je bil še čas, ko je komunistična vrhuška še prisegala na Titovo pot in hkrati zategovala pasove navadnim ljudem, sama pa skušala še naprej uživati privilegije, ki so ji omogočali dokaj »buržujsko« življenje. Brioni so postali sedaj zatočišče nominalnega šefa države, to je tistega, ki je bil predsedujoči član državnega predsedstva za dobo enega leta. Sredi maja 1989, ko je država zaradi Miloševićevega projekta »zgodil-se-je-narod« že razpadala na prafaktorje, naj bi Slovenija – eno leto pred Srbijo – prevzela predsedovanje SFRJ. Medtem ko so od začetka tistega leta že nastajale nove politične organizacije v Sloveniji, je republiška SZDL po nalogu CK ZKS sklenila organizirati neposredne volitve novega člana jugoslovanskega predsedstva, kjer bi, če ne bi bilo sprememb, položaj predsednika prevzel Stane Dolanc. SZDL je skozi kadrovsko rešeto spustila dva kandidata: Marka Bulca (lovca na slone) in Janeza Drnovška, dokaj neznanega mladega bančnika z doktoratom, doma iz Zasavja. A to je bil pravzaprav javnomnenjski referendum – CK ZKS je morala še zadnjič preveriti, kako zares si Slovenci želimo sprememb. Ko je bilo z izvolitvijo Drnovška jasno, da poti nazaj ni več, je lahko z večjim olajšanjem spremenila dosedanji odnos do predloga ustavnih sprememb v smer večjega centralizma. Drnovšek je prevzel položaj le teden dni po prebrani Majniški deklaraciji, ki je zahtevala »suvereno državo slovenskega naroda«, le nekaj mesecev kasneje pa so delegati v slovenski republiški skupščini sprejeli amandmaje k ustavi, ki so dvignili na noge beograjske centraliste.

A na drugi strani je mladi šef države – nekateri so ob njegovi izvolitvi zmajevali z glavo, češ kako bo tak lenuh vodil državo – v mednarodni javnosti požel simpatije. Skupaj z novim premierjem Antejem Markovićem sta predstavljala garant za gospodarsko prenovo Jugoslavije in njen nadaljnji obstanek. Zdi se, da je Drnovšek poosebljal pričakovanja iz Temeljne listine, ki jo je SZDL izdala kmalu po Majniški deklaraciji in v njej izrazila željo po drugačni Jugoslaviji in drugačnem socializmu. Res je, da je imel Drnovšek le en glas v predsedstvu, a s proceduralnimi zvijačami in načinom vodenja je lahko rešil marsikateri problem. In se ob svojih obiskih Brionov simbolno odpovedal Titovi dediščini, saj je namesto maršalove rezidence raje uporabil manjšo hišo v bližini. Na Brione je Drnovšek odhajal takrat, ko je potreboval mir (čeprav ga je tudi tam skrbelo, če mu morda ne prisluškujejo), ko pa si je zaželel prijaznih stikov z ljudmi, je pač odletel na obisk v Dubrovnik.

In v tistem letu dni, ko je na Titovem prestolu sedel Slovenec, se je zdelo, da se je maršal poslovil tudi simbolno. Za Janezom je na prestol sedel Borisav Jović iz Srbije, človek dokaj trdih manir, a vseeno premalo trd, da ne bi v tistih julijskih dneh na Brionih pristal na Janezovo ponudbo. A o tem več v tretji epizodi.

Tretja epizoda: Kako je Slovenija na Brionih prvič postala »nekdo« in ne »nekaj«

Strah pred razpadom Sovjetske zveze ter morebitnim vojaškim pučem v Moskvi, kar bi posledično spet pripeljalo svet na rob jedrskega spopada (tako kot osem let prej), je bil zagotovo močan dejavnik na Zahodu, zato nikomur ni preveč dišalo, da bi v duhu Wilsonove pobude za spoštovanje samoodločbe narodov ter sovjetsko-ameriškega vrha na Malti pokazal vsaj malo razumevanja za slovenski plebiscit. Pa čeprav so vsaj malo razumevanja pokazali Nemci in na drugi strani, presenetljivo, celo Rusi. A zdelo se je, da so tuje države predstavnike tedaj še jugoslovanske republike Slovenije obravnavali kot nekakšne tretjerazredne uradnike, ki bi se morda lahko primerjali le še z deželnimi politiki iz Avstrije in Nemčije. Slovenija je bila »no one«, saj so vse diplomatske poti vodile preko Beograda. S tihim privoljenjem Zahoda je tudi zaropotalo orožje, čeprav je vodja ameriške diplomacije James Baker malo pred dnevom D opozoril, da ZDA ne odobrava nikakršne nasilne akcije, ne glede na to, da ne podpira seperatizma. A so ta del opozorila v Beogradu očitno preslišali. »Policijska« akcija JLA, ki naj bi bila gotova v dveh urah ali pa vsaj v roku tistega dne (27. junija 1991), se je močno raztegnila, prišlo je do slovenskega odpora, vojaška letala so začela s smrtonosnim plesom po civilnih ciljih in tudi Zahodu je postalo jasno, da je vrag vzel šalo. V tem času je evropska trojka zunanjih ministrov kar dvakrat obiskala Beograd in Zagreb, tretji obisk, tokrat na Brionih, pa je bil že dokončna potrditev, da je Slovenija, sicer še nepriznana država, končno postala »nekdo« in ne več »nekaj«. Tega se je nekoliko zavedal slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel, zato morda niti ni bil tako zelo poklapan kot ostali člani slovenske delegacije (Milan Kučan, Lojze Peterle, France Bučar).

Tisto nedeljo, 7. julija 1991, je na Brionih kar mrgolelo novinarjev, a pogajanja so potekala za zaprtimi vrati in je bilo le stežka dobiti kakšno uporabno informacijo, zveze z Ljubljano pa so bile obupno slabe. Prvotne tri točke s prvega obiska evropske trojke so dobile konkretno obliko, slovensko stran pa je najbolj skrbelo, ali bo trimesečni moratorij res pomenil vrnitev v stanje pred 25. junijem 1991, kar bi pomenil zelo boleč korak nazaj in izničenje plebiscitne odločitve. Trojka je postavila ostre pogoje in vse je potekalo pod geslom »vzemi ali pusti«. So pa ob tem precej različne interpretacije obnašanja vodje trojke, nizozemskega zunanjega ministra Hansa van den Broeka. Medtem ko se Janez Janša spominjal, da je bil skoraj sovražno nastrojen do Slovenije, se Janez Drnovšek, ki je bil tudi prisoten na pogajanjih, spominja, da je »odlično vodil pogajanja«.

V ospredju so bila sicer vprašanja varovanja meja, carine, pa tudi vojni ujetniki – ko se je sedmi julij že prevešal v osmega, je predsedstvo RS s pomočjo telefonske seje sporočilo odločitev, da se ujetnike JLA izpusti (a seveda ne ponoči). Vse skupaj je bilo strašansko napeto, ker so tudi generale v Beogradu pod vodstvom Veljka Kadijevića – slednji je na Brione poslal svojega namestnika, admirala Staneta Broveta, ki ga je nato preko telefona tudi grdo nadiral in ošteval – strašansko srbeli prsti in so komaj čakali, da nad Slovenijo pošljejo novo ekspedicijo letal in s tem dokončajo misijo, ki so jo morali teden dni pred tem prekiniti.

Seveda pa pogajanja niso potekala v Titovi rezidenci ali v katerem od protokolarnih objektov, pač pa v hotelu Neptun, ki nosi ime po močno oddaljenem planetu našega osončja. Če je brionski plenum 25 let pred tem na istem otočku na nek način pripomogel k poti od jugoslovanskega centralizma k federalizmu, se je pot jugoslovanske federacije na istem otoku končala. Evropska skupnost – prava Evropska unija je nastala šele slabo leto kasneje – je s tem, ko so vpletene strani podpisale deklaracijo, na nek način prevzela odgovornost za njeno izvajanje, s tem je sicer za tri mesece podaljšala življenje že mrtvi državi, ki so jo za mrtvo nato razglasili konec leta 1991. Kar je bil tudi glavni povod za končno mednarodno priznanje Slovenije. A za svojo suverenost se je morala najprej znebiti tuje vojske – in tudi ta korak se je začel na Brionih. Tam je namreč Janez Drnovšek še pravi čas »pocukal za rokav« Borisava Jovića, še preden je slednji (predčasno) odvihral s pogajanj. A dogovor, ki sta ga sklenila, je bil uresničen: še v toku moratorija je bil sprejet sklep predsedstva SFRJ o umiku JLA iz Slovenije ter o odpustu slovenskih vojakov iz JLA. To je bil dogovor, ki je imel tudi svojo temnejšo plat, saj so dediči Titove armade s težkim orožjem ter opremo, ki ga je JLA odpeljala iz Slovenije, kasneje napadali Hrvaško in BiH.

Trideset let po teh dogodkih se v naši državi znova obuja ikonografija nekdanje skupne države ter njene ideologije. Nosilci tega obujanja so večinoma rojeni po letu 1991 in večinoma živijo v utvarah glede Titove države. Morda jim ne bi škodilo, če bi se v simbolnem smislu podali na Brione, ne toliko zaradi maršalove materialne dediščine, pač pa bolj zaradi simbolnih dogodkov, ki jih je usmerjala misteriozna »moč z Brionov«. A nihče od jugonostalgikov nihče ne omenja rad Brionov – najverjetneje zato, ker bi se na tem mestu srečali s simbolno grobnico SFRJ in njene ideologije in začutili vrzel med ideali in realnostjo. Komunistom je res uspelo ustvariti nek približek »raja na zemlji« – a so ga pridržali le zase…

Zadnje novice

Sorodne vsebine