Skrajni obup levice

Obup slovenske levice se z vsakim dnem predvolilne kampanje samo stopnjuje. Stranke na levici se na vse pretege trudijo, da bi na tisoč in en način desnici onemogočile zmago na volitvah. To počnejo že vrsto let, le da jim ne uspeva najbolje in da tako obupani niso bili še nikoli.
Medtem ko na levici vse, s čimer se ne strinjajo, označijo za sovražni govor, poslancem največje opozicijske stranke pravijo celo »esdeesovska svojat’«, kot je to storil poslanec Levice Franc Trček in pri tem dodal, da sam premore več bontona kot oni. Tako zelo so obupani na levici, da nastopajo le še z jasnim golim sovraštvom.
Da so polni sovraštva in strahu, so dokazali mladi Socialni demokrati z idejo o spletni policiji. »Mladi ne želimo živeti v svetu, kjer prevladuje sovražni govor,« se je glasil začetek tvita Mladega foruma, v katerem prihodnji vladi predlagajo »ustanovitev spletne policije, ki bo intenzivno zatirala sovražni govor in uporabnika primerno kaznovala«. No, mladi, vsaj tisti, ki ne živimo v prejšnjem stoletju, ampak tukaj in zdaj, si ne želimo živeti v udbovskem svetu, kjer bo kazensko preganjana svoboda govora. O tem, kaj je sovražni govor in kaj ne, bi kakopak odločali sami. To pa pomeni preganjanje vseh, ki mislijo drugače od njih.
Sovraštva ne skrivajo niti do najbolj nedolžnih bitij tega sveta. Predsednik Socialnih demokratov Dejan Židan in članica stranke Martina Vuk, državna sekretarka na ministrstvu za družino in enake možnosti (kako ironično), sta javno nastopila v spotu, kjer jasno in glasno zagovarjata žensko »pravico« do splava. Da je ogorčena, je dejala Vukova, nad izjavami o prepovedi ali omejevanju »pravice« do splava. Da nobeni ženski 55. člen slovenske ustave ne odreka pravice, da se svobodno odloči za rojstvo in da sama odloča o svojem telesu, zdravju in življenju, so zapisali. Vsekakor, o svojem. Nima pa pravice odločati o telesu in življenju nekoga drugega. Drugega, ki je toliko njeno telo, kot je očetovo.
55. člen ustave ne omenja žensk, temveč govori o starših. Starša, pa vemo, sta vedno dva – če seveda poznamo osnove biologije. Tako se Socialni demokrati sklicujejo na 55. člen ustave, pri tem pa izpuščajo dejstvo, da je v členu z enako veljavo kot mati omenjen tudi oče. Prav tako izpuščajo pomemben drugi del člena, in sicer, da »država ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok« (in ne za smrti svojih otrok).
Neverjetno, v kakšni družbi živimo, da se ženska, ki v sebi nosi zibelko življenja, zgroža nad tem, da je lahko sploh kdorkoli proti umoru novorojenega življenja, ki je začelo svojo pot razvijanja v odraslega človeka in ki nikakor ne more zagovarjati samega sebe. Stvar debate so življenjska ogroženost nosečnice in v prvi vrsti zanositev v posilstvu. Niso pa stvar debate nerojeni otroci, ki so bili spočeti v zavestnem in prostovoljnem aktu. Predvsem pa splav ne sme biti kurativna oblika kontracepcije, kakor ga sami obravnavajo.
Za konec tedna so feministično-LGBTABŽ-jevski ideologi postregli še s prav posebno poslastico – senat ljubljanske filozofske fakultete je unilateralno sprejel sklep, naj bo nevtralni slovnični spol ženski in da se mora v pravnih aktih fakultete nadaljnja tri leta uporabljati samo ženski spol – tako za ženske kot moške. Ni kaj, ukrep je bil nujen, saj je slovenski jezik pač fašist – pardon, fašistka –, ki diskriminira ženske. O tej epizodi ne mislim izgubljati besed, argumentirano naj jo komentirajo doktorji slovenistike, ki sem jih imela večkrat priložnost poslušati in ki se z ukrepom zagotovo ne bodo strinjali. Vsakomur, ki je pismen v slovenščini, je prav tako lahko jasno, da ukrep ne more funkcionirati, predvsem pa ideološka agenda v jeziku in njegovi slovnici nima kaj iskati.
Ne bom si tako kot podmladek Socialnih demokratov prisvajala vseh mladih in govorila v njihovem imenu. Lahko pa govorim v svojem. In vem, da ne želim živeti v državi, ki zatira in preganja svobodo govora. Ne želim živeti v državi, kjer se uzakoni »pravico« do umora nerojenih otrok in se to proslavlja kot največja zmaga v zgodovini človeštva. Ne želim živeti v državi, kjer se tepta slovenski jezik, slovenska zastava, slovenska kultura in slovenstvo kot tako. Zato vem, komu bom na volitvah namenila svoj glas.