Piše: Vančo K. Tegov
Zadnje mesece je vse več takih, ki so končno zbrali pogum in so pripravljeni spregovoriti. Slika, ki se izrisuje, je jasna: korupcija pri nas ni več stvar posameznih pohlepnih uradnikov, temveč sistemski mehanizem.
V takšni situaciji govorimo o milijonskih zneskih, ki namesto v prenovo dotrajanih šol in bolnišnic odtekajo na račune slamnatih podjetij v davčnih oazah.
Modus operandi je vedno enak: prirejeni razpisi, napisani natanko na kožo določenemu ponudniku, umetno napihnjene cene materialov in storitev prek podizvajalcev ter aneksi k pogodbam, ki začetno ceno projekta podvojijo še preden se zabije prva lopata. Aneksi se podpisujejo, ko so pogodbe že parafiranе. Za pet minut koruptivne slave se žrtvujejo kariere.
Ko sistem postane tako prepleten, da nihče več ne ve, kje se konča javni interes in začne zasebni profit, takrat institucije pravne države odpovejo. In prav to se dogaja zdaj. Zato mora tudi odziv biti sočasen – treba je onesposobiti hobotnico.
Najtežji del ni bil odkriti, kam teče denar, temveč ugotoviti, kdo drži ščit nad tistimi, ki ga kradejo. Lovke te hobotnice segajo visoko – od lokalnih veljakov do samih vrhov odločanja. Vsi gledajo stran, ker imajo od tega koristi ali pa preprosto zato, ker je molk varnejši. Dolgotrajni molk pa ubija. Zato je razkrivanje nujno: preživijo tisti, ki vedo, »umrejo« pa tisti, ki so del sistema. Javnost si zasluži resnico. Kmalu bodo razkritja marsikomu pregnala spanec, ki že zdaj ni bil miren.
Ali bo SKOK »naskočil« prave in pravočasno?
Zakon o SKOK-u (Specializiranem organu za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala), ki ga je vlada pravkar poslala v državni zbor po nujnem postopku, obljublja prav to – preboj dosedanjih sistemskih blokad. Ideja je na papirju ambiciozna, a mnenja, ali bo dejansko zlomil korupcijo ali gre le za politično fasado, so močno deljena.
Zakaj bi SKOK lahko uspel? (Argumenti »za«)
Predlagatelji, na čelu z ministrom Anžetom Logarjem, trdijo, da zakon prinaša tisto, kar nam je doslej najbolj primanjkovalo: hitrost, odgovornost in centralizacijo.
Združitev verige pod eno streho: SKOK naj bi tesno povezal Nacionalni preiskovalni urad (NPU), preoblikovano specializirano tožilstvo in popolnoma novo, samostojno specializirano sodišče.
Konec prelaganja odgovornosti: tožilci bodo v središču verige in bodo NPU-ju neposredno narekovali preiskave.
Kadrovska okrepitev: več tožilcev in prednostna obravnava korupcije pri nosilcih javnih pooblastil.
Zakaj vlada velik dvom?
(Argumenti »proti«) Stroka, tožilci in opozicija so do projekta izjemno kritični. Opozorila so predvsem naslednja: Gre le za preimenovanje obstoječega? Zakon se ukvarja predvsem z organizacijskimi spremembami, namesto da bi reševal temeljne probleme zastarelega kazenskega postopka.
Strah pred politizacijo: spremembe pogojev za imenovanje in ocenjevanje tožilcev lahko vodijo v podrejanje represivnih organov in pregon političnih nasprotnikov.
Odpor v sodstvu in tožilstvu: tisti, ki bodo zakon izvajali, so do njega zelo zadržani.
Ali bo SKOK res učinkovito »naskočil« koruptivneže?
Če bo ostal le pri premeščanju pisarn in menjavi tabel na vratih, ne bo spremenil ničesar. Prava korupcija belih ovratnikov se ne skriva v imenu institucije, temveč v prefinjenih pravnih luknjah. Ključni preizkus zanj ne bo sprejem v parlamentu, temveč prva pravnomočna obsodba in zaplemba premoženja kakšnemu od velikih igralcev. Do takrat smo državljani upravičeno skeptični.
SKOK bo!
Tisti, ki se mu najbolj srdito upirajo, si v resnici želijo, da se nič ne spremeni. Najglasnejši nasprotniki SKOK-a s svojim ropotom sporočajo, da podpirajo nadaljevanje nekaznovanosti korupcije v Sloveniji.
Vendar – SKOK bo! Naskok je nujen, pravočasen in potreben. Naj tokrat »črv« dvoma ne opravi svojega. Naj ga opravi SKOK – tisti, ki so ga spravili v življenje, in tisti, ki imajo integriteto, znanje, karakter in debelo kožo.
