Piše: Miro Petek
Če bi bila Alenka Bratušek po kakšni pomoti ministrica v Italiji, bi tamkajšnji mediji njeno politično prakso, kot jo kaže v Sloveniji, strnili v skupen naslov »Le tracce dei milioni« (Po sledeh milijonov). Italijani znajo obračunati s pokvarjenimi politiki, po drugi stani pa politična elita kljub temu premore toliko morale, da v primerih hudih obtožb politiki sami odstopijo s položaja. Tu seveda mislim na kakšno desetletje star primer, ki je pretresal sosednjo Italijo – afero Grandi Opere (Veliki javni projekti), eno največjih preiskav nepravilnosti pri javnih infrastrukturnih naložbah. Tožilstvo je preiskovalo prirejanje razpisov, vplivanje na javna naročila in korupcijska omrežja pri milijardnih projektih, med njimi pri gradnji avtocest in železniških prog za visoke hitrosti, projektu EXPO Milano 2015 ter drugih velikih državnih investicijah. Preiskava je razkrivala povezave med vplivnimi podjetniki, visokimi državnimi uradniki in nosilci politične moči.
Sredi političnega viharja se je znašel tudi italijanski minister za infrastrukturo in promet Maurizio Lupi, ki sploh ni bil osumljen prejemanja podkupnine, vendar je ocenil, da kot minister ne odgovarja zgolj za lastna dejanja, temveč tudi za ugled institucije, ki jo vodi. Zato je odstopil, še preden bi sodišče odločalo o njegovi morebitni kazenski odgovornosti.
V Sloveniji je bila v obdobju velikih infrastrukturnih naložb za ta resor odgovorna Alenka Bratušek. Čas njenega ministrskega mandata so zaznamovali drugi tir Divača–Koper, obnova predora Karavanke, prenova železniške postaje Jesenice in drugi veliki infrastrukturni projekti, ki so sprožali razprave o podražitvah, pogodbenih aneksih, postopkih javnega naročanja, zamudah in učinkovitosti nadzora. Medijska razkritja, revizijske ugotovitve in vprašanja javnosti niso bili dovolj, da bi politična odgovornost sploh potrkala na vrata Bratuškove ali Golobove vlade. V Italiji bi ob takšni zgodbi že padale politične glave, pri nas pa je leva elita mirno sedela na kupu neodgovorjenih vprašanj in čakala, da jih prekrijeta pozaba in naslednja afera.
Prav tu se pokaže bistvena razlika. V Italiji so ob sumih nepravilnosti pri velikih javnih projektih nastopili preiskovalci, odprli so dokumentacijo in sledili denarju, politični vrh pa je moral prej ali slej plačati ceno. V Sloveniji se zgodba praviloma izteče po nekaj dneh političnega kričanja, medsebojnega obtoževanja in medijskega hrupa. Nato se prah poleže, milijoni izginejo z naslovnic, odgovornost pa ostane brez imena, priimka in naslova.
Javna naznanitev korupcije Alenke Bratušek v višini 2,5 milijona evrov ni prinesla odstopa bivše ministrice ali kakšnega pretresa, le njeno zanikanje. Razumljivo, le kdo pa bo priznal, da so mu nekam v davčno oazo nakazali milijone. Dokler se ne seznani z dokazi na sodišču, bo vsakdo zanikal krivdo. Toda tu nastopi vprašanje morale in politične kulture, ki pa ju v liku Bratuškove, nekdanje predsednice vlade in ministrice, ne kaže iskati. Bratuškova pa se v tem medijskem in policijsko-tožilsko-sodnem mehurčku počuti varno kot Zoran Janković.
Bratuškova je vseskozi sedela za razkošno pogrnjeno korupcijsko mizo, obloženo z javnimi milijoni, ob kateri so se spletale vezi med vplivnimi podjetniki, državnimi uradniki in političnimi mogotci.
Boj proti korupciji je v Sloveniji na trhlih nogah, kot da smo se s korupcijo naučili živeti. Alenka Bratušek je politični obraz takšne države – države, v kateri milijoni izginjajo, afere ugašajo, politična odgovornost pa nikoli ne pride na vrsto.
