Piše: Mitja Iršič
Volitev, katere so nekateri označili kar za volitve generacije, je konec. Večine razuma, o kateri smo sanjali vsi, ne bo. Nekatera spoznanja so trpka, nekatera streznjujoča, nekatera pa taka, da se da iz njih tudi kaj naučiti. Sedem lekcij, ki jih bomo pametni vzeli iz trenutne koalicije, so naslednje:
Slovenskemu volivcu ni mar za korupcijo
V trenutku, ko nastajajo te vrstice, sta SDS in Gibanje Svoboda praktično poravnana pri malce več kot 28 odstotkih (okrog 5000 glasov razlike v prid slednje). Izide utegnejo spremeniti še glasovnice iz tujine, hkrati pa še vedno ne razumemo, zakaj je interno štetje SDS naštelo 50 tisoč glasov več za SDS, ki “manjkajo” v uradnem izpisku DVK.
Kljub temu si je treba priznati: rezultati, predvsem izkupiček Gibanja Svoboda, so šokantni. Najbrž tudi za njih same. 330.952 ljudi so uspeli prepričati, da še enkrat volijo zanje. Po štirih letih izžemanja gospodarstva, neprestanih laži predsednika vlade, neprimernega obnašanja poslancev, splošne oblastne arogance in predvsem po petih šokantnih prisluhih, kjer so bivši politiki in sopotniki vlade natančno opisovali, kako člani vlade in z vlado povezani ljudje izvajajo cel kup kaznivih dejanj hude korupcije in zlorabe javnih institucij.
Prisluhi so bili tako odmevni v javnosti, da so jih slišali prav vsi. Je pa že takrat bilo jasno, da je ena od reakcij bila: “Nič novega nisem izvedel.” To je res presunljiv in poveden stavek, ki smo ga s strani levo usmerjenih volivcev izredno pogosto slišali. To je zelo pomemben trenutek na tej stopnji razvoja naše mlade demokracije.
Danes, 35 let po nastanku samostojne države, je prišlo po levem pohodu skozi institucije do takšne erozije, da je postala sistemska korupcija ne le nekaj, kar je oproščeno, ampak celo pričakovano, po starem komunističnem reku “Tito je krao, a i nama dao.” V sprevrženi miselni logiki si slovenski volivec nekako zracionalizira politiko kot skupino pomembnih mož, ki upravljajo z vsem premoženjem dežele, zadolženi pa so tudi za to, da njim dajo kakšno drobtinico.
Na tak način jim postane korupcija skoraj kot neka naravna pravica politikov. Nihče ni gledal Titu pod prste, če se je vozil v zasebnem vlaku, Mercedesu Pullman 600, ali če je v švicarskih bankah nalagal zlato in devize. Za slovenskega volivca je to očitno nekakšen Jus sanctum (božja pravica) politikov.
Lekcija? Desnica se ne sme več pogovarjati o korupciji levice, ker to slovenskega volivca ne zanima. Jutri lahko v javnost udari zloglasni Appendix 6, kjer bi Golob natančno razložil, kako je tovoril gotovino iz državne firme na zasebni račun v Srbijo, pa bi imeli pomladi še ene volitve in bi zopet dobil okrog 30 %. Zato se je potrebno pogovarjati le še o mikromenedžiranju posameznikovega življenja, da bodo ti čim bolje živeli.
Stare mame volijo komuniste, desnica je prihodnost
Trenutna vlada je štiri leta bila bitko z gospodarstvom pa tudi s samostojnimi podjetniki. Izžemala in uničevala jih je s takšno vnemo, da so nekateri začeli že sumiti, da gre za namerno dejanje, kjer si zadaj stranka Levica želi doseči industrijsko odrast po inerciji.
A obstaja skupina ljudi, ki je bila na to imuna: starejši občani, in med temi predvsem ženske. Včasih levičarji pogosto kažejo kakšne slike srečanj stranke SDS in izrežejo kadre, kjer je videti le stare ljudi, rekoč: “Gre za stranko penzionistov.” Rezultati volitev pa rišejo presunljivo sliko, ki kaže ravno obratno: Gibanje Svoboda so izvolile predvsem ženske, starejše od 65 let.
Če bi upoštevali le glasove mlajših do 45 let (ali pa celo do 54 let), bi premočno zmagala desnica. Kar je po svoje opogumljajoče, hkrati pa razumljivo: ravno delovno obvezni ljudje najbolj razumejo, kako škodljiva je skrajno leva socialistična uravnilovka trenutne vlade.
Še bolj presenetljivo je, da je mladim očitno uspelo ujeti mlade. Kljub temu da ima stranka Levica cel bataljon mladih “metelkarjev”, je desnica še močnejša med mladimi, starimi od 18 do 24 let. Če bi upoštevali le te glasove, bi dejansko dobili razvojno koalicijo razuma, katero smo si želeli.
Očitno bo torej narava sama po inerciji poskrbela za normalizacijo Slovenije, če ne prej pa leta 2040.
Vsegliharska mlačnost se ne splača
Anže Logar je preživel ves mandat v krčevitem boju za sredinske volivce. Nikomur se ni želel zameriti. Nikoli se ni spuščal v pretirane konflikte. Marcelu je dejal, da podpira davek na nepremičnine, na drugi strani pa je v družbi drugih desnih kandidatov zagovarjal nižanje vseh davkov.
Če so ga vprašali kaj takega, kar bi bilo kontroverzno za enega od obeh polov, ki ju je nagovarjal, se je spretno izvil in kot pravi politik z dolgoletnim stažem govoril več minut, da na koncu ni povedal nič. Zelo jasno je, da je želel postati novi Janez Drnovšek. Ni pa se zavedal, da so časi Drnovškov tega sveta mimo.
Živimo v divjem, informacijsko bogatem svetu nasprotij. Sodobni ljudje želijo jasna stališča, ki morajo biti podana odločno in napadalno. Kot posnetki na TikToku. Dandanes je nemogoče biti sredinski politik. Janez Janša je to zelo dobro dokazal s svojim izurjenim nastopom, kjer je brez strahu zagovarjal desni program, ne glede na to, kaj ga je spraševala kakšna histerična voditeljica RTV Slovenija.
Logar pa tega ni storil in to je bila njegova težava. Prevečkrat je upognil hrbet in se začel braniti z dolgočasnimi floskulami, pretvarjajoč se, da ni več desni politik, kot je nekoč bil. Na koncu je za to skoraj plačal najvišjo ceno: malo je namreč manjkalo, da bi izpadel iz parlamenta.
Na koncu se je vendarle za mišjo dlako prebil naprej, vendar lekcija ostaja: vsegliharstvo in umirjenost se v sodobnem času ne prodajata. Ljudje so nagradili odločnega Janšo, napolnjenega s podatki, statistiko in zgodovino, na drugi strani pa arogantnega in lažnivega Goloba, pa tudi Vrtovca, ki je v vodstvo NSi prinesel svež, bojevit veter — vsi trije z močnim zaupanjem vase in svojo politiko.
Podoben primer vsegliharskega, umirjenega politika je Vladimir Prebilič, ki se z novo stranko, ki je nekoč veljala celo za naslednji novi obraz, prav tako ni uspel prebiti v parlament. Tudi Janez Drnovšek bi danes ostal pod parlamentarnim pragom.
Radikalizacija političnega pola
Stranka Resni.ca kot simptom pandemije je hkrati del nekega širšega gibanja radikalnih strank, ki (tako na levi kot na desni) napadajo establišment. Gre za stranko, ki odkrito koketira z Rusko federacijo, kritizira Ukrajino, širi proticepilske teorije zarot in zagovarja odhod Slovenije iz Svetovne zdravstvene organizacije.
Na drugi strani pa ima stranka zelo liberalno ekonomski program in bi bila v neki bolj običajni državi popolnoma komplementarna SDS, NSi + SLS + FOCUS in Demokratom, a se v Sloveniji to ne bo zgodilo, saj se je glavni protagonist stranke že vnaprej zavedal, da dobi tako pomembno minutažo v večinskih medijih le zato, ker politično-medijski konglomerat ve, da se bo pogodila z največjo levo stranko — se pravi, da je le del kolesja, ki poganja mehanizem globoke države.
Stranka bo zato seveda šla v koalicijo s trenutnimi oblastniki, čeprav so npr. ekonomski pogledi stranke diametralno nasprotje tistih iz Levice. Je pa taka radikalna stranka, ki povzema mnoge prvine ameriškega gibanja MAGA, nekaj posebnega v slovenskem prostoru, ki se zdaj radikalizira predvsem po principu konjske podkve, tako na skrajno levem kot na skrajno desnem polu.
Novi element radikalnosti bo pogosto v konfliktu z obstoječimi radikalci iz Levice, čeprav se bodo oboji zavedali, da igrajo isto igro za istega gospodarja, zato seveda ne bodo zaradi razprtij rušili koalicijskega miru. Radikalci so torej tu in bodo še leta del ustroja slovenske parlamentarne demokracije, dokler se zvija v krčih ugrabljene države.
Fenomen Vladimira Prebiliča
Ena stvar, o kateri se zelo malo pogovarja, je enigma Vladimirja Prebiliča in njegove stranke Prerod, ki je nekoč veljala za načrtovani novi obraz, preden so se ostareli komunisti odločili, da bodo raje vztrajali z Golobom.
Čeprav so mediji sposobni začarati ljudstvo, da verjame v fantazijo, kako je SDS naročila prisluhe, je velik preskok med tem, da ljudje v to verjamejo, in naslednjo potezo, češ da morajo zaradi tega nujno voliti Gibanje Svoboda. To je seveda nelogično.
Ljudje blizu vlade so natančno opisali hudodelske posle Golobove vlade, podpora pa naj bi jim zrasla zaradi tega, ker so to bojda razkrili Izraelci? Ljudje so štiri leta brutalno izžemali: davki, nižanje plač, zatiranje svobode govora, instrumentalizacija policije proti ljudem (spomnimo se, kako so policijske patrulje “obiskovale” kmete protestnike …).
Tudi v SD se taki ne morejo zateči, saj jih je njihova bivša ministrica za pravosodje ravno v prisluhih obtožila, da so del zarote pri nakupu Litijska 51, o Levici, ki je parkirala svojo celotno ulico iz Metelkove v dobrih “no show” službah znotraj javne uprave, raje ne bi izgubljal besed.
Za volivca, razočaranega nad desnico, je Prebilič izvrstna tretja pot: nikoli ni bil v visoki politiki, torej še nima svojega nahrbtnika, prav tako je dober retorik in se znajde pred mikrofonom. Pod predpostavko, da je Slovenija kronično 60 : 40 nagnjena levo, tudi zato, ker je 10 odstotkov drugače mislečega prebivalstva pobitega in leži v rudniških jaških, je torej zelo težko razumeti, zakaj volivec ne bi dal prednosti novemu obrazu.
Ampak ne — kljub dobrim nastopom je Prebiliču uspelo pridobiti le skromne 3 odstotke. Zakaj? Tu se zopet pokaže neverjetna vodljivost slovenskega volilnega telesa, ki rado posluša, kaj mu drugi povedo. Prebiliču namreč predzadnji predsednik CK ZK ni dal svojega žegna, zato je bil medijsko povsem marginaliziran, čeprav je npr. kot retorik dve stopnji nad Golobom, Mescem, Fajonovo, Asto Vrečko …
Neuspeh Prebiliča nakazuje, kako pomembno je v hermetično zaprtem slovenskem političnem in medijskem prostoru dobiti blagoslov pravih ljudi. Posledično pa nam to pove nekaj tudi o tem, kako je sama država ujeta v kremplje starih komunistov, ki danes nič manj kot leta 1975 uravnavajo vsa naša življenja.
Neizbežnost koalicije:
Še en primer ugrabljenosti naše države je ta, da že vsi vnaprej vemo, da bo šla nova parlamentarna stranka Resnica v levo koalicijo, čeprav je z njo povsem nekompatibilna. Nihče se ne sprašuje, ali bi morda stranka poskusila tudi z ekonomsko sorodnimi desnimi strankami.
Vsi vedo odgovor in bi ga vedeli tudi, če Zoran Stevanovič ne bi teatralno notarsko overil svojega dopisa, kjer se zaklinja, da nikoli ne bo sodeloval s stranko SDS. Gre za slovensko folkloro izključevanja, ki jo je levica povzela po letu 2018 od vlade Marjana Šarca naprej.
Levica je namreč na neki točki ugotovila, da desnica ne more priti čez absolutno mejo 50 odstotkov, zato lahko prek različnih surogatov, ki bodo zavračali desnico, vlada praktično za vedno. A na drugi strani mora tudi globoka država biti previdna: kot rečeno, se relevantnosti približuje nova generacija, ki se je otresla spon in zadržkov svojih staršev — generacija desničarjev brez sramu, ki jim je dovolj vsiljene woke kulture in socialističnega egalitarizma.
Trenutna nedostojna poroka skrajnih levičarjev in stranke z desnim ekonomskim programom je torej zaenkrat še vedno neizbežna, a vprašanje je, kako dolgo še. Na drugi strani pa celo takšna vlada nima 46 poslancev, temveč le 45 — vladali bi lahko le z večino, ki bi jo zagotovila poslanca manjšine. Takšna vlada pa bo seveda izredno nestabilna, sploh ob nepredvidljivih mednarodnih razmerah.
Slovenci ne volimo z denarnico
Spomnimo, da je trenutni in najbrž bodoči predsednik vlade prišel v politiko z napovedjo, da bo višal davke, da jih ne bi zapravljali za neumnosti. Takrat davkoplačevalcem to ni bilo mar. In po štirih letih izčrpavanja, poniževanja in umiranja na obroke jim še vedno ni mar. Zakaj?
Odgovor je jasen. Davke in prispevke, ki jih plačamo državi, ne razumemo kot NAŠ denar, ampak kot neko esoterično računovodsko postavko, ki pripada oblastnikom, ne nam. Bruto plača obstaja le v platonskih nebesih, v resnici pa zaslužimo le neto.
Takšna miselnost je pripeljala do otopelosti, kjer smo celo hvaležni oblastnikom, da nam veliko vzamejo in potem nekaj malega dajo nazaj. Vsi ljudje niso takšni — a eden od treh Slovencev je, in to je hud problem za prihodnost države v volatilnih časih, ki prihajajo.
Živimo v časih, ko sta ZDA in Kitajska tehnološko povozili Evropo, mi pa smo še v Evropi tako zelo primitivni, da enostavno ne razumemo osnov kapitalizma oziroma tega, od kod prihaja kapital. Slovenija je na zelo nevarni poti počasnega pomika proti nekonkurenčnemu egalitarizmu, ki nas lahko pahne (v najboljšem primeru) v grški scenarij in v najslabšem v venezuelskega.
Slovenija ne potrebuje političnega mesije, ki bi nas odpeljal v boljši svet, ampak potrebuje obvezni šolski predmet z naslovom: osnove ekonomije. Hkrati pa sistematičnega finančnega izobraževanja mladih prek digitalnih kanalov (TikTok, X, Podcasti…) Potem bomo morda koalicijo razume doživeli že pred letom 2040.
