Piše: dr. Metod Berlec
Priznam, septembra 1990 si nisem mislil, da se bomo še 35 let po padcu komunizma in prvih demokratičnih volitvah ukvarjali s totalitarnimi spomeniki.
Takrat sem se s prijatelji iz Kamnika v poznih večernih urah odpeljal v Ljubljano in protestno z oranžnim pršilom pobarval Kardeljev spomenik, obraz, na takratnem Trgu revolucije (danes Trg republike), ker ga nova Demosova oblast še ni odstranila. Vse skupaj je za nas, mladeniče, teklo prepočasi, preveč v rokavicah. Seveda smo razumeli, da se stvari ne morejo premakniti čez noč, a želeli smo spremembe, tudi simbolni prelom s prejšnjim totalitarnim sistemom. Tako me niti ni presenetilo, da je v noči na soboto šestmetrski kip komunističnega diktatorja Josipa Broza Tita, ki stoji na Titovem trgu v Velenju, ostal brez glave. S policije so v soboto sporočili, da so »osumljenca« že izsledili in zoper njega vodijo »ustrezne postopke«, z velenjske občine, ki jo več čas tranzicije obvladujejo rdeči kadri SD, da bodo »škodo sanirali v najkrajšem mogočem času« in da v Velenju »ni prostora za vandalizem ali napade na kulturno in zgodovinsko dediščino«.
Ali je kip diktatorja, ki so ga menda postavili na »pobudo lokalne skupnosti« leta 1977, res »kulturna dediščina«? Nikakor ne! Kvečjemu spomin na povojne komunistične poboje, enopartijsko diktaturo in propadli socialistični eksperiment. Kot tak seveda sodi na smetišče zgodovine, v muzejske depoje ali muzej, posvečen totalitarizmom 20. stoletja. Pri tem se lahko samo strinjamo z argumenti Miroslava Pačnika, ki je javno pojasnil, zakaj je odstranil glavo s Titovega kipa. Meni namreč, da Velenje in Slovenija zaslužita spomenike, ki ljudi povezujejo, ne pa simbolov, ki zbujajo strah, bolečino in razdeljenost. Tito je na oblast prišel s krvavo komunistično revolucijo med 2. svetovno vojno. Pod njegovo vladavino je bilo po uradnih podatkih pobitih več sto tisoč ljudi, pol milijona zaprtih v taboriščih, več kot milijon pregnanih. Zato v demokratični državi ni prostora za čaščenje zločina in totalitarizma, na kar opozarjajo institucije Evropske unije in je že pred leti opozorilo slovensko ustavno sodišče.
A tega se sedanji vladajoči »novi razred« ne zaveda. Medtem ko pod Golobovo levičarsko vlado v Sloveniji prihaja do izničevanja temeljev slovenske osamosvojitve, rehabilitacije komunističnih zločincev in predstavnikov prejšnjega totalitarnega režima ter celo do postavljanja njihovih kipov nazaj na javne površine, se v nekdanjih komunističnih državah Srednje in Vzhodne Evrope dogaja nasprotno. Tam spomenike zločincev podirajo, odstranjujejo ali jih prestavljajo v muzejske depoje, kjer so predstavljeni kot del zgodovinskega spomina, ne pa kot čaščeni simboli. Ta razlika kaže, da naša država še niti približno ni opravila dokončnega preloma s totalitarno preteklostjo.
