1.2 C
Ljubljana
nedelja, 29 januarja, 2023

»SDS da, Janša ne«?? Dragi moji, to je opij za ljudstvo!

Piše: Gašper Blažič

Ko sem v začetku tega tedna v svoji kolumni pohvalil nedeljski večerni odziv prvaka NSi Mateja Tonina na referendum, sem seveda tvegal, da postanem neke vrste »vsegliharski podtaknjenec«. Ampak šalo na stran, svoje tedanje prvotne ocene nisem spremenil – res pa je, da je potrebna pojasnila zaradi nadaljnjega toka dogodkov. Ki so šli v nekoliko drugačno smer, kot sem sprva pričakoval. 

Matej Tonin je sicer dobro začel, a katastrofalno slabo nadaljeval. Že kakih 48 ur kasneje je medijem v slogu Ljudmile Novak razlagal, da se je njegovo sodelovanje z Janezom Janšo končalo za vse večne čase. No, svoj piskrček je seveda pristavila tudi sama Novakova, ki me v svojih nastopih čedalje bolj spominja na Spomenko Hribar.

Kaj hočem reči? Če je Tonin v nedeljo zvečer korektno ocenil in med vrsticami namignil na delovanje vzporednega mehanizma skozi mehanizme množične psihologije (tj. t. i. antijanša refleks), je istemu refleksu le malo kasneje tudi sam popustil. Na veliko veselje sedanje vladne koalicije in njenih »stricev«. Pa tudi onih drugih »stricev«, namreč tistih, ki si prizadevajo, da bi bila NSi nekakšna rezervna koalicijska stranka, ker je pač treba zagotoviti določene finančne tokove. O tem je zadnje mesece precej aktivno poročal Požareport, še zlasti v primeru DARS, ki ga (še vedno) vodi Valentin Hajdinjak. Ki je, mimogrede, nekdanji tiskovni predstavnik (prve) Janševe vlade, kar pa sedanje koalicije (zaenkrat) ne moti.

In če smo že pri prvi Janševi vladi, naj mimogrede tudi omenimo, kako je sploh do nje prišlo. Še danes namreč kroži nekakšen urbani mit, da se lahko SDS za svoj zmagovalni pohod leta 2004 zahvali samo dejstvu, da je LDS po Drnovškovem odhodu začela razpadati na prafaktorje in da je Drnovškov dvojni naslednik Anton Rop stopil v prevelike čevlje. Kar pomeni, da naj bi šlo za podarjeno zmago iz neprevidnosti prej vladajoče stranke in da je imela SDS zgolj srečo, ker je bila v pravem trenutku na pravem mestu.

No, ni čisto tako, kajti SDS je že precej pred tem postavila strokovni svet in predstavljala alternativne rešitve, ki pa so le stežka prihajale v javnost, saj so se mediji trudili, da javnost ne bi bila seznanjena z njimi. NSi je bila takrat še dokaj svež akter v slovenskem političnem prostoru, vodil jo je sedaj že pokojni Andrej Bajuk, ki je v prvi Janševi vladi prevzel dokaj nehvaležno funkcijo finančnega ministra, vendar so se v NSi dobro zavedali, da je slednja nastala predvsem zaradi odpora proti kravjim kupčijam s staro nomenklaturo, kar se je najbolj tragično pokazalo pri zabetoniranju proporcionalnega volilnega sistema v ustavo leta 2000, takrat s pomočjo poslancev SLS+SKD.

Toda formula »SDS da, Janša ne« se je dejansko pojavila že pred dobrimi desetimi leti. Spomnimo: po zmagi »novih obrazov« Jankovićeve sedaj že propadle Pozitivne Slovenije konec leta 2011 se je pokazalo, da ljubljanski župan, ki ga je nekaj mesecev pred volitvami »požegnala« cela armada “romarjev” na magistrat z Milanom Kučanom na čelu, ne pozna temeljev politične obrti: to pa so koalicijska pogajanja. V svoji avtoritarnosti tega ni bil vajen, zato so bili prvi poskusi oblikovanja koalicije med PS in ostalimi strankami obsojeni na propad. Tudi zato se je precej hitro ponudila možnost, da vlado prevzame »nekdo drug«, to možnost je javno omenil celo tedanji ameriški veleposlanik v Ljubljani Joseph A. Mussomeli in s tem spravil ob živce celotno tranzicijsko levico, ki si je na vsakoletnem januarskem mitingu v Dražgošah leta 2012 privoščila pravi divjaški izpad. A tudi ob sestavljanju koalicije »za izhod iz krize« (SDS, NSi, SLS, DL, DeSUS) se je govorilo, da bi morala vodenje vlade prevzeti neka »tretja oseba«, pa je nato vodenje vlade vseeno prevzel prvak SDS Janez Janša. Očitno tudi zato, ker nihče drug ni upal ugrizniti v to kislo jabolko – kajti vodenje vlade ni šala.

Mimogrede: tudi sedaj ima Zoran Janković, ki je sicer dobil še en županski mandat, precejšnje težave, ker po novem njegova lista nima več absolutne večine, zato bo moral iskati konsenz z ljubljanskimi svetniki iz vrst Gibanja Svoboda. Ista stranka pa istočasno po naših informacijah ruši nekdanjega Jankovićevega tesnega sodelavca Gašparja Gašparja Mišiča, ki se bo v nedeljo potegoval v drugem krogu za župansko funkcijo v Piranu.

Nadaljevanje zgodbe o drugi Janševi vladi je znano: na položaju je bila le dobro leto, saj je odločba protikorupcijske komisije, ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič (kasneje minister za pravosodje v Cerarjevi vladi), sprožila prestop Gregorja Viranta in Karla Erjavca na drugo stran. Kar je za posledice imelo konstruktivno nezaupnico vladi (šele drugo v zgodovini slovenskega parlamentarizma) in prihod Alenke Bratušek na oblast. Virant je še zlasti glasno poudarjal že omenjeno formulo »SDS da, Janša ne«. Ker ga SDS ni ubogala in ni zamenjala predsednika, je dotedanjo koalicijo zapustil in se priključil »leopardji princesi«. In dejanje kasneje obžaloval.

Tragikomična ironija vsega je, da je vrhovno sodišče odločbo KPK, zaradi katere je padla Janševa vlada, leta 2015 odpravilo. Tako kot je ustavno sodišče odpravilo sodbo v zadevi Patria, zaradi katere je šel Janša v zapor. A politične in gospodarske škode, ki je zaradi tega nastala, se ni dalo več popraviti. Je pa zanimivo, kje so danes protagonisti te zgodbe: Klemenčiča ni več v politiki, prav tako tudi ne Viranta in Erjavca, Bratuškova pa drsi po lestvici navzdol (od premierke preko ministrice do državne sekretarke). V tem času pa je Janez Janša postal premier še tretjič (pa pustimo ob strani dejstvo, da je trenutno »le« poslanec – navsezadnje so mu še konec leta 2019 »desni smetarji« dopovedovali, da nikoli več ne bo premier – no, potem pa je Marjan Šarec izvedel tisti akrobatski met puške v koruzo…).

Morda je res, da je status opozicijske stranke za NSi nekaj, v čemer se počuti precej neudobno. Javne izjave pa vedno terjajo neki razumski premislek in ne takojšnjega nagonskega govorjenja. Res je sicer, da se je že marca 2020 del NSi upiral, da bi šel v koalicijo z Janševo SDS. Vendar je zdrav razum prevladal in koalicija je zdržala do konca, česar denimo pri Marjanu Šarcu, Miru Cerarju in še prej pri Borutu Pahorju nismo bili vajeni. A brž ko sta se obe stranki znašli spet v opoziciji, so se pokazale precejšnje razlike in razpoke. In navsezadnje, tudi pri politični podpori referendumom je bilo čutiti precejšnjo odsotnost vidnih predstavnikov NSi. Ali je šlo za strah, da se ne bi zamerili vladajočim, ali morda za to, da skušajo Tonina zamenjati, lahko samo ugibamo. Je znova v igri »Nevidna moč«?

A če se nekoliko ustavimo pri samem zaklinjanju v stilu »ne sodelujemo več z Janšo«: Si predstavljate, da bi denimo Levica ob sestavljanju sedanje koalicije postavila pogoj, da se Robert Golob umakne z vrha stranke in naredi prostor denimo Marti Kos? Ali pa, da Golob ne postane premier, pač pa nekdo drug – denimo Jože P. Damijan, prvotni up koalicije KUL?

Ne glede na to, kako utemeljene razloge imajo posamični člani in funkcionarji NSi v svojih osebnih zadržkih do Janše (pa saj vsi, upam, vemo, da so tudi politiki ljudje in ne bogovi), je jasno nekaj drugega: v okoliščinah, ko se vedno bolj utrjuje slovenska različica putinistične »ljudske demokracije«, je skrajno neodgovorno postavljati v ospredje neke kaprice in braniti svoj lasten peskovnik. Že referendumski izid sam po sebi je dejansko dal vladajoči koaliciji potrditev, da lahko popolnoma sprosti vse zavore svoje lastne samopašnosti. Srh vzbujajoče napovedi ministrov iz vrst Levice bi morali strezniti prav vse, ki imamo vsaj nekaj malega vere v pravno državo. Se morda zavedamo, da v trenutnih pogojih obvladovanja javnega mnenja lahko vladajoča elita razpiše tudi referendum o izstopu iz EU in zveze Nato ter na njem zmaga? Slovensko članstvo v teh dveh organizacijah – pa  pustimo ob strani njuno nepopolnost – je morda še zadnja bariera pred totalitarnimi popadki prenovljenega slovenskega boljševizma.

Tu seveda velja spomniti tudi na dve dejstvi. Najprej na dokaj sumljivo zadržanost Državne volilne komisije, ki ji pač moramo zaupati, če smo res demokrati (ja, malo sarkazma ne škodi). Potem pa še na dejstvo, da se je glavna prelomnica zgodila že 24. aprila letos. Ob tem ni odveč pomisliti, da je pomladno volilno telo volitve dočakalo močno razklano, saj je notranja kampanja v zvezi z ukrepi proti epidemiji (predvsem kar se tiče cepljenja) močno oslabila volilno telo – med simpatizerji Gibanja Svoboda tako sedaj lahko prepoznamo tudi kakšen znan obraz, ki smo ga prej videli v pomladnem taboru.

Da ne pozabim: v času prejšnje vlade sem zaradi anticepilskega norenja med simpatizerji pomladnega tabora ter katoliki tudi (sicer zasebno) opozarjal, da bo zaradi takšnega poglabljanja notranje razdeljenosti na oblast prišla trda l(L)evica. In je res prišla na oblast.

In tudi zato je branjenje lastnega peskovnika v sedanjih okoliščinah neke vrste »opij za ljudstvo«. Kar je sedanji vladajoči koaliciji in njenim botrom zelo všeč, saj jim praktično ni treba ničesar početi. Ker ji s tem kar sami delamo uslugo. In s tem kopljemo grob temu, kar je od slovenske demokracije sploh ostalo.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine