9.8 C
Ljubljana
petek, 14 junija, 2024

Republika Slovenija (in njena zemlja) na razprodaji

Piše: Borut Korun

Najnovejša prodaja kmetijskih zemljišč v Prekmurju tiste, ki nam ni vseeno za Slovenijo, navdaja z nemajhnim ogorčenjem in s skrbjo za prihodnost. Potem ko smo velike dele Slovenije z nenačrtno pozidavo in drugimi škodljivimi posegi v okolje napravili nezanimive za pridelavo hrane, lahko sedaj spremljamo skorajda načrtno razprodajo plodne zemlje tujcem: Avstrijcem in sedaj še Hrvatom.

Medtem ko se progresivistični Slovenci ukvarjajo s Palestinci, se doma, v Sloveniji, dogajajo sicer manj dramatične, a nič manj usodne spremembe. Res je, da nam zemlje in ozemlja ne ogroža tuja vojska, ampak jo prodajamo sami. To je za našo samozavest še huje, saj smo si za krčenje nacionalnega ozemlja krivi sami. Tako kot pri koroškem plebiscitu.

Politiki nam vsakodnevno govorijo o potrebi po prehranski samozadostnosti. V prihodnjih predvolilnih dejavnostih se bomo teh floskul spet naposlušali. In spet se ne bo nič spremenilo. Seveda pa pri izgubi zemlje ne gre samo za prehrano.

Ne smemo pozabiti, da zavzema Slovenija ozemlje, ki je v središču in križišču zanimanja naših sosedov. Eni se širijo na jug, k morju, drugi z vzhoda pritiskajo proti zahodu, da bi postali bolj zahodni, bolj evropski.

Kako je mogoče, da našo industrijo, trgovino in sedaj še zemljo poleg Avstrijcev kupujejo tudi podjetja in posamezniki iz nekdanjih jugoslovanskih republik, v primerjavi s katerimi je bila Slovenija vedno bogatejša, bolj razvita. Pričakovali bi, da bi Slovenci kupovali zemljišča, da bi povečevali kmetijsko pridelavo, toda ne. Slovenski novopečeni tranzicijski kapitalisti so spremembo sistema začutili kot priložnost za bogatenje, toda ne tako, da bi kot kapitalisti delali in z delom ustvarjali dobiček, temveč tako, da obogatijo na hitro, s prodajo, in se potem rešijo odgovornosti in skrbi. Pridobljeni kapital bo šel za nakupe dragih avtomobilov in vil na Hrvaškem primorju ali še kje drugje, v eksotičnih krajih.

Ko sem vodil evroskeptično društvo Gibanje 23. december, smo od Drnovškove vlade zahtevali, da bi zavarovali vsaj mejno kmetijsko ozemlje. Drnovškov odgovor je bil, »zakaj bi se zaščitili, če pa gremo v to Evropo«. To je bil odgovor »slovenskega politika«, ki o zgodovini očitno ni imel pojma. Ga niti ni zanimalo.

Toda ko nam bodo pokupili vsa zemljišča, bo težko govoriti o Sloveniji. Naroda brez njegovega ozemlja ni. To vedo sedaj tako Izraelci kot Palestinci. Oboji se borijo zato, da bi kot narod obstali, bojujejo se za suho polpuščavsko ozemlje, ki brez namakanja ne rodi skoraj nič. Mi, Slovenci, ki živimo v srcu Evrope na najboljši zemlji, v deželi, kjer je dovolj dežja in sonca, pa svojo zemljo in s tem domovino razprodajamo.

Vsaj ljudje, ki odločajo o naši usodi, bi morali vedeti, da smo svoje narodno ozemlje za vedno izgubili prav z izgubljanjem zemlje. Ko je plemenska kneževina Karantanija postala frankovska grofija, je naša zemlja postala kraljeva last. Po svoji izbiri jo je podarjal tujim fevdalcem. Vsak novi zemljiški veleposestnik je s seboj pripeljal kmete. Ti so z izboljšanimi, modernejšimi metodami kmetovanja omogočili gostejšo naselitev. Ta višek kmečkega prebivalstva pa je prihajal iz nemških dežel frankovske države. Tako se je začela germanizacija slovenskih alpskih predelov. Najprej izgubiš zemljo, potem se na tej zemlji naselijo tujci in ozemlje je izgubljeno.

Ko sem vodil evroskeptično društvo Gibanje 23. december, smo od Drnovškove vlade zahtevali, da bi zavarovali vsaj mejno kmetijsko ozemlje. Drnovškov odgovor je bil, »zakaj bi se zaščitili, če pa gremo v to Evropo«.

To je bil odgovor »slovenskega politika«, ki o zgodovini očitno ni imel pojma. Ga niti ni zanimalo. Bojim se, da je takih drnovškov med politiki še veliko in da je tak »drnovšek« v svojem bistvu značilen povprečen Slovenec. Nenehni porazi v preteklosti so iz nas napravili nekaj, kar je kruto spoznal in ocenil naš veliki Cankar. Podložniku, tlačanu je vseeno, na čigavi zemlji dela. Ne briga ga, če se gospodarji menjajo. On ostaja. Ostaja podložnik. Mi smo s svojo miselnostjo ostali točno to: podložniki. Zato tako veliko Slovencev ne ceni osamosvojitve, zato jim je ukvarjanje s politiko tuje in nepotrebno.

Čas bi bil, da se spremenimo. Čas bi bil, da spoznamo, kaj so naši narodni interesi. Če nam je sploh do tega.

 

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine