Piše: Vančo K. Tegov
Jesen je tukaj, kislih kumaric zmanjkuje, natikači niso več obuvalo za mesto in podeželje. Nekateri pa očitno niso poskrbeli za »pravočasno« preobuvanje glede na nastopajoči letni čas, zato so se težave že pojavile.
Za tiste, ki so se »vozili« na proračunski rezervi, je prišel čas soočenja z resnico, ki sliši na ime: resnica o sebi. Čas, ko se je dalo parazitirati, je dejansko mimo. Ni pa minila potreba po ustvarjanju nečesa, kar »pije vodo« oziroma daje konkretne rezultate.
Prej se je dalo s pihanjem v isti rog s proračunskim podeljevalcem doseči, da je bila neuglašenost prodana kot harmonija, pretakanje iz votlega v prazno pa kot umetniška instalacija svetovnih razsežnosti. Odjemalcev za prej omenjeno ni več. In tukaj nastane problem, ko neizvirnost ne daje ne rezultatov ne »kruha«.
Karikatura demokracije kot prava demokracija po receptu levice
Demokracija po receptu levice: ko je »družbeni napredek« kolesarjenje sem ter tja, pisanje grafitov, izdelovanje lepenkastih konstrukcij in risanje grdih podob politikov, račun pa se izstavi državnemu proračunu.
Megla se prodaja kot projekt, lepenka kot dosežek, praznina pa kot razvoj. In če za to porabiš dovolj javnega denarja, je menda to že prava demokracija.
Ja, in teh »razgrajevalcev« je bilo prejšnjo sredo po njihovih besedah več, kot jih je bilo julija na srečanju v Bovcu. Neslana šala.
Po videnem, saj sem bil nedaleč stran, je bilo približno tretjino prisotnih mogoče šteti med štirinožce najrazličnejših pasem skupaj z avtomatskimi povodci oziroma tako imenovanimi fleksiji. S tem so dobršen del Trga republike zasedli zase.
Glede na gibajočo se strukturo množice je bilo videti, kot da je bil trg bistveno bolj poln oziroma ravno toliko poln, da se je dalo s številkami »manipulirati« po mili volji. Pa to ne gre tako.
Norčevanje iz državljanov ni napredek. Je razgradnja.
Medtem ko pridni in delovni državljani vstajajo zgodaj, hodijo v službo, ustvarjajo, plačujejo davke in prispevke ter vsak mesec znova ugotavljajo, koliko jim je od njihovega dela dejansko ostalo, gledajo, kako se njihov denar porablja za stvari, ob katerih se človek upravičeno vpraša:
Je to res največ, kar znamo narediti z javnim denarjem?
Največji problem ni niti bicikel, niti grafit, niti lepenka. Problem je sporočilo, ki ga takšno ravnanje pošilja človeku, ki pošteno dela: »Ti delaj in plačuj. Mi pa bomo odločali, kaj je vredno financiranja.«
Ko ljudje dobijo občutek, da se njihov trud ne ceni, da se pridnost ne izplača in da je za prazne projekte vedno mogoče najti denar, se ne ustvarja solidarnosti.
Ustvarjajo se jeza, razočaranje in nejevolja. Nato se isti čudijo, zakaj ljudje izgubljajo zaupanje v politiko oziroma v ljudi, ki v imenu politike lastne interese postavljajo pred interese državljanov; v politike, ki gradijo na manipulacijah, lažeh in polnjenju lastnih žepov oziroma na financiranju prej omenjene »ustvarjalne« megle.
Norčevanje ni kruh za dolge proge. Demokracija je tudi občutek, da država spoštuje človeka, ki jo s svojim delom financira. S protesti ali mitingi »luftarjev« in sprehajalcev se spoštovanja ne izkazuje. To ni nič.
»Surovinska« sestava protestnikov
»Surovinska« sestava protestnikov prejšnjo sredo je bila res raznolika. A bolj kot raznolikost je v oči bodla odsotnost nečesa drugega: domoljubja in občutka pripadnosti Sloveniji.
Slovenskih zastav skoraj ni bilo, zato pa so bile vidne zastave in simboli drugih konfliktov ter ideoloških gibanj. Med množico so izstopali tudi posamezniki, ki so s svojim videzom in vedenjem predstavljali precej nenavadno predstavo o tem, kaj naj bi bila sodobna družbena angažiranost.
Seveda drugačnost sama po sebi ni problem. Protest ima pravico biti glasen, provokativen in drugačen. Problem nastane, ko se subkultura prodaja kot moralni kompas celotne družbe, ko se marginalnost predstavlja kot napredek, prezir do lastne države pa kot nekakšna višja oblika družbene ozaveščenosti.
Takrat se človek upravičeno vpraša: kje so v vsem tem Slovenija, njeni ljudje, njihovo delo, njihova kultura in njihova pripadnost?
To ni več vprašanje frizure, piercingov, zastav ali videza posameznika. To je vprašanje vrednot.
Če je vse, kar lahko ponudijo kot »napredno družbo«, mešanica praznega aktivizma, ideološkega razkazovanja in prezira do lastnega okolja, potem ne gledamo več subkulture.
Gledamo, vidimo in zaznavamo simptome globljega družbenega razkroja.
Družba ima dovolj
Dovolj je mlatenja prazne slame, dovolj velikih besed brez rezultatov in dovolj projektov, pri katerih se milijoni javnega denarja porabljajo za vprašljive učinke.
Ljudje, ki vsak dan delajo, plačujejo davke in prispevke ter skrbijo, da država sploh lahko deluje, imajo pravico vprašati: kam gre njihov denar in kaj dobijo za to?
Zato je čas za spremembo. Čas je, da nova vlada pokaže voljo in predvsem odločnost, da se nepotrebnemu odtekanju javnega denarja naredi konec. Da se javni denar usmeri tja, kjer prinaša konkretne rezultate: v zdravstvo, šolstvo, infrastrukturo, varnost in boljše pogoje za ljudi, ki ustvarjajo.
Ne gre za to, da komu vzamemo pravico do protesta, drugačnega mnenja ali ustvarjalnosti.
Gre za nekaj veliko preprostejšega: javni denar mora služiti javnemu interesu.
Če smo tega res siti, potem je odgovor preprost:
Smo za to, mar ne?
