Piše: Dominik Štrakl
Resnica je postala koncept desnice zato, ker je del levice mejo sprejemljivega premaknil tako daleč, da je danes že izrekanje nekaterih povsem običajnih stališč dovolj za etiketo ekstremnega desničarja.
Rečeš, da obstajata zgolj dva spola? Ekstremna desnica. Zahtevaš nadzor državnih meja in preprečevanje nezakonitih migracij? Ekstremna desnica. Meniš, da mora biti delo vrednoteno in da socialna država ne sme spodbujati nedela? Spet ekstremna desnica.
Podobno je z družino, domovino in narodno identiteto. Če poveš, da ima narod pravico ohraniti svojo kulturo, jezik in način življenja, si hitro označen za nacionalista. Če zagovarjaš tradicionalno družino, si nazadnjaški. Če vztrajaš pri svobodi govora tudi takrat, ko izrečeno komu ni všeč, si nestrpen.
Etiketa je postala nadomestilo za argument. Ko človeka označiš za »skrajnega«, se z njim ni več treba pogovarjati. Ni treba odgovoriti na njegove argumente, preveriti dejstev ali priznati, da ima morda celo prav. Dovolj je, da ga postaviš zunaj prostora družbeno sprejemljivega.
Zato se moramo vprašati, ali se je res radikaliziral velik del evropske družbe ali pa je levica radikalno premaknila mejo tega, kar naj bi bilo normalno. Morda smo samo dovolili, da levi ekstremisti določijo, kaj je še normalno. Morda milijoni Evropejcev niso čez noč postali ekstremisti. Morda še vedno verjamejo v stvari, ki so bile do včeraj samoumevne: da država potrebuje meje, družba odgovornost, narod identiteto, otroci družino in demokracija svobodo govora.
Resnica ni ne leva ne desna. Resnica je resnica. Če pa je njeno izrekanje danes postalo znak »ekstremne desnice«, potem to pove precej več o tem, kako radikalno daleč se je premaknila levica, kot o desnici sami.
