Piše: Miran Černec
»Wir schaffen das – zmogli bomo!« je leta 2015 velikodušno oznanila tedanja nemška kanclerka Angela Merkel. Ko je (nezakonito) odpirala meje milijonom migrantov, (nespametno) zapirala jedrske elektrarne in menda gradila neko novo »über-Nemčijo«, zeleno in multikulturno, je njenim prebliskom ploskal ves svet – da o volivcih, ki so njeno politiko izrecno podpirali, sploh ne govorimo.
To so bili resda drugi časi; Nemci so leto prej osvojili mundial, njihovo gospodarstvo je pokalo od moči, sodelovanje z Rusijo in Kitajsko je bilo na vrhuncu in šefi tevtonskih industrijskih gigantov, ki so se tedaj še kopali v denarju, so se javno posmehovali Elonu Musku in njegovim električnim avtomobilom. Od takrat je minilo dobrih 10 let – a osrednja evropska država danes deluje precej drugače. Ne gre le za to, da so njena mesta v tem času postala demografsko neprepoznavna; niti ne za to, da njena vse bolj barvita nogometna reprezentanca na velikih turnirjih ne prileze več niti do četrtfinala; gre morda predvsem za to, da se zaradi razmer, ki so neposredna posledica politik Merklove, danes majejo temelji nemškega povojnega gospodarstva. Mala in srednja podjetja se zapirajo, birokratske ovire dušijo ambiciozne, kapital in intelekt se selita v tujino – in če je bilo Nemcem leta 2015 obljubljeno, da bodo za njihove pokojnine skrbeli priseljenci, se zdaj že slišijo pobude, da naj bi povprečni Fritz do upokojitve delal vse do 75. leta …
Kar koli je torej imela v mislih »Mutti« Merkel, Nemčija tistega očitno ni zmogla. Ampak, bodimo iskreni, ideoloških eksperimentov z nerodnimi posledicami v zgodovini te države žal nikoli ni manjkalo; v dobro Evrope upajmo le, da si bo opomogla tudi od tega zadnjega – in da bo zmogla pogum ter si za lepšo prihodnost izbrala pravo Alternativo.
