Piše: dr. Andreja Valič Zver
V soboto, 11. januarja, se bomo spominjali 22. obletnice smrti dr. Jožeta Pučnika, očeta slovenske državnosti. Odšel je nenadoma in mnogo prekmalu, saj bi na usodnih zgodovinskih razpotjih še kako potrebovali njegov umirjeni, povezovalni, a odločni in pogumni credo. Pučnikova življenjska zgodba je zgodba razmišljajočega in delujočega upornika proti komunističnemu režimu, iskalca svobode, zagovornika resnice, disidenta in političnega zapornika, vrhunskega intelektualca, profesorja in prepričanega demokrata. To je tudi zgodba prijaznega, hkrati pa neomajnega in premočrtnega človeka. Kot teoretik in politični mislec se je že v mladosti loteval tem, ki so bile ključne za razvoj družbe. V osemdesetih je s svojim publicističnim delovanjem vplival zlasti na intelektualne kroge, ki so z njim sooblikovali kulturo duha, ki je temeljila na veri v človeka in njegovo kreativno svobodo. Pučnik je bil dobrosrčen, vztrajen, optimist. Njegovo nemilo usodo je z vsemi posledicami delila njegova ožja in širša družina, pa tudi politični sopotniki, kot je Janez Janša.
Ob obletnici Pučnikove smrti velja vzeti v roke katero od publikacij, ki govorijo o enem največjih sinov slovenskega naroda (npr. Zorn, Aleksander, ur., Jože Pučnik, Izbrano delo, 2003; Zver, Milan, ur., Pučnikova znanstvena in politična misel: zbornik referatov in razprav, 2004; Pesek, Rosvita, Pučnik, 2013; Valič Zver, Andreja, Jože Pučnik: oče slovenske države/Father of the Slovenian State, 2019). O Pučniku je veliko napisanega tudi ob obletnicah njegovega rojstva (9. marca 1932, Črešnjevec) in smrti (11. januarja 2003, Nemčija). A dandanes se veščine branja in razumevanja med slovensko mladino vse bolj izgubljajo, kar dokazujejo slabši rezultati v okviru evropskih raziskav. Usodna posledica tega stanja je tudi nekritično goltanje nebuloz, ki nam jih na spletu prodajajo različne »vplivnice« in »vplivneži«.
Zaradi ohranjanja spomina in srečevanja Pučnikovih prijateljev, sorodnikov in sledilcev je dragocen vsakoletni simpozij, ki ga organizira Inštitut dr. Jožeta Pučnika. V zadnjih letih se je uveljavila tudi spominska slovesnost pred parlamentom. Pučnik »ima« svojo dvorano v Evropskem parlamentu, predsedniški palači, nekaj doprsnih kipov, trgov in ulic, celo osnovno šolo. Po njem se imenuje tudi osrednje slovensko letališče. A vse to je še vedno veliko premalo, da bi se Pučnik trdneje zasidral v slovenskem zgodovinskem spominu. Spomnimo se, da mainstream mediji, nekatere izobraževalne ustanove, pa tudi javnomnenjska industrija vedno znova kot glavnega slovenskega osamosvojitelja naplavijo nekoga, čigar intimna opcija, kot je sam priznal, ni bila samostojna Slovenija – Milana Kučana. Njegova mefistovska vloga v procesih slovenske demokratizacije in osamosvojitve je že dokaj osvetljena. V roke je treba vzeti le Belo knjigo slovenske osamosvojitve. Tudi sam Pučnik je leta 2002 v intervjuju za revijo Ampak Kučana označil za »učinkovitega in vplivnega politika«, ki »spretno uporablja močne vzvode različnih združb slovenske paradržave, katerih vodja je postal v letih svojega načelovanja Zvezi komunistov Slovenije«. Kučan je po Pučnikovih besedah »zavračal interese tistih Slovencev, ki jih je desetletja tlačil komunistični režim«. Menil je, da »se Milan Kučan ni nikoli spremenil. V svoji notranjosti je ostal in bo ostal človek, ki ga ni prav nič vznemirjalo, ko je vodil enopartijski režim v Sloveniji in podpiral njegov sistem družbene in zgodovinske laži. Ostal bo to, kar je vedno bil«.
Pučnika ni med nami že več kot dvajset let, Kučanovo omrežje pa še vedno in, paradoksalno, vse bolj obvladuje družbo in njene podsisteme. Kot je napovedal Pučnik, je imel Kučan »z vzvodi neformalne moči takšno količino oblasti, ki je bistveno presegala pooblastila, kakršna predsedniku določa slovenska ustava. To oblast je uporabljal brez sentimentalnosti in pričakovati je, da jo bo skušal uporabljati tudi po koncu svojega mandata«.
Tako kot pri večini svojih prognoz se tudi tukaj Pučnik ni zmotil. Slovenska država je le še bleda karikatura nekdaj svetle zvezdice na evropskem nebu. Sramotno nesposobna garnitura, ki nam vlada, je že zdavnaj podlegla diktatu levičarske paradigme. Spravila se je na kmete, podjetnike, zdravnike, lastnike nepremičnin, celo na lastnike psov. Zgodovina nas uči, da je slovenski narod »narod hlapcev Jernejev«, ki dolgo trpi krivice, ko pa gre kaplja čez rob, izbruhne v silovitem besu. Kmečki upori, vojne proti Turkom, usode uporniških posameznikov, kot je bil Jože Pučnik, so nam lahko za zgled.
Naj za konec poudarim, da si zgodba Jožeta Pučnika, njegovega političnega delovanja kot neumornega upornika proti totalitarnemu režimu in njegovega odločilnega angažmaja v obdobju slovenske pomladi, nedvomno zasluži upodobitev tudi na filmskem platnu. In po mojem trdnem prepričanju bi prav to morala biti ena od osrednjih nalog prihodnjega ministra za kulturo!
