6.7 C
Ljubljana
torek, 18 maja, 2021

Prvo pismo: Ali Marko Koprivec in tovariši/ce urinirajo proti vetru?

Piše: dr. Jože Dežman

Poslanec SD Marko Koprivc me je v svojih razpravah v interpelaciji proti ministru dr. Vasku Simonitiju omenil dvakrat. Prvič v utemeljitvi interpelacije, ko so Simonitiju pod osmo točko očitali »politično kadrovanje v javnih kulturnih ustanovah. Naj tukaj izpostavim, da je vodenje muzeja novejše zgodovine prevzel dr. Dežman izraziti zagovornik zgodovinskega revizionizma in velik nekritičen podpornik tabora, ki je kolabiral s fašizmom in nacizmom v času II. svetovne vojne.« Nato je v razpravi mojo karkaterizacijo še stopnjeval, saj  »vemo, da gre za izrazito sporno osebo, za osebo, ki ima izrazito enostranski pogled na obdobje polpretekle zgodovine, ki je izrazito navijaški, pristransko navijaški, do tabora v 2. svetovni vojni, ki je simpatiziral s kolaboracijo, z nacifašizmom, izrazito enostransko in tendenciozno o teh stvareh piše in jih vidi, ampak to je žalostno. To je še en dokaz več, da ne gradi na antifašizmu, ampak na nekih drugih ideologijah.«

Seveda bi bile te trditve zanimive, če bi jih lahko Koprivc kakorkoli dokazal. Na dokaz, ki bi opravičeval tako govoričenje zaman čakam že dolga leta.

Ponovno poudarjam, kar velja tako za Slovenijo kot za svetovna razmerja, da se na preživetem paru rezistenca – kolaboracija preprosto ne da raziskovati.  Kolaboracija v slovenskem okolju pa je tako okužen pojem, da se ga velja še posebej izogibati.

Koprivc sebe predstavlja kot »ponosnega naslednika Zveze komunistov«. Domnevam, da to nasledstvo pomeni tudi ponos na marksizmom, leninizmom, boljševizmom, stalinizmom, maoizmom in še marsičem, kar se je rodilo iz komunističnega projekta. Seveda pa tudi ponos nad stalinističnim in samoupravnim titoizmom.

Ali pa je ta ponos res ponosno zmagovit?

Marx je napovedal izumrtje nacionalne države in kapitalizma. Njegovi sledniki in dediči so z sto in več milijoni trupel tlakovali pot v represivne enopartijske diktature, skušali so iztrebili politični in nazorski pluralizem, tekmovalno tržno ekonomijo in vse drugo, kar prištevamo k sestavinam modernih demokratičnih držav. Pa jim ni uspelo.

Posebej pa se je komunizem boril proti nacionalizmu.

Davor Zebec je v doktoratu, ki ga je zagovarjal v Nemčiji, opozoril, da je Edvard Kardelj obravnaval nacionalizem kot reakcionarno, buržoazno in nazadnjaško, celo primitivno idejo in silo, ki jo je okrivil za izdajo in kolaboracijo, videl jo je kot glavno nevarnost za socialistično in zvezno skupnost. V Kardeljevem svetovnem nazoru so tvorili domobranci in četniki vojaško roko reakcionarne buržoazije, ki se je postavila proti naprednemu revolucionarnemu delavskemu gibanju pod vodstvom komunistov. Komunisti so obravnavali te skupine ne več kot pripadnike jugoslovanskih narodov, ampak kot ‘narodu sovražne’, izdajalske elemente, ki po njihovem mnenju ne služijo lastnemu ljudstvu, ampak buržoaziji in okupacijskim silam. O nacionalizmu je pisal:

Sicer se pa v nacionalističnih manifestacijah izraža vse, kar je reakcionarnega, idejno zaostalega ali trenutno dezorientiranega v našem družbenem življenju.’

Kako zelo zaničevan je bil slovenski nacionalizem v preteklosti in sedanjosti, pride do izraza v naslednjem navedku:

V tem smislu je tudi slovenski nacionalizem tisti gnili, z umazanijo preteklosti okuženi tok v našem družbenem dogajanju, ki – ne glede na to, ali se njegovi nosilci zavedajo tega ali ne – oživlja tiste sile, ki so slovenski narod v preteklosti tolikokrat izdale ali pa ga izpostavile porazom in katastrofam.’

Kardelj je dosledno zahteval ‘vztrajno in sistematično borbo proti virom in manifestacijam nacionalizma’. Ko je pisal o ‘borbi’ proti nacionalizmu, je zajemala ta v komunistični terminologiji vse ukrepe tja do nasilja, ki je bilo v tem primeru motivirano ideološko in nikakor etnonacionalno. Končno je kot Slovenec obsojal predvsem slovenski nacionalizem.«

Toda Marx se je zmotil, Kardelj pa nič manj. Namesto odmrle buržoazne države in propadlega kapitalizma skoraj celo človeštvo živi v nacionalnih državah, kapitalizem prav tako prevladuje.

Republika Slovenija ni več to, kar je bila socialistična republika Slovenija: enopartijska diktatura, ni več policijska država, ni več militarizirano oboroženo ljudstvo, ni več pluralizma samoupravnih interesov, ni več zatiranja verske in nazorske svobode, ni več hudega in sistematičnega kršenja temeljnih človekovih pravic…

Slovenski nacionalisti in Republika Slovenija so na smetišče zgodovine pometli tako s samoupravljanjem kot z bratstvom in enotnostjo.

Kako so jim pri tem pomagali nacionalni komunisti, pa bo morda vedel povedati Koprivc?

Koprivc in tovariši/ce ne morejo razumeti, da se v svojem vztrajanju na revolucionarnih izročilih Zveze komunistov oz. po novem raje »osvobodilne fronte« enačijo s tistimi junaki, ki imajo težave, ko skušajo urinirati proti vetru.

Izročilo »osvobodilne fronte« pa je bolj Etikettenschwindel kot kaj drugega. Na osvobodilno fronto lepijo videze, ki ne ustrezajo resnici.

Nova spominska plošča v Vidmarjevi vili (več je bilo opozoril, da je njena vsebina sporna – tudi Petra Jančiča) odpira nova vprašanja.

Ker je bilo v javnosti navedeno, naj bi besedilo plošče nastajalo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, moram poudariti, da tu prav gotovo niso zapisali, da naj bi bil Josip Vidmar »od 1944 so 1946 predsednik slovenskega parlamenta«. Franc Zadravec je natančno popisal Vidmarjeve funkcije v tistem času. To  so bile  su funkcije enega od zvestih sledilcev komunističnega projekta, o kakem slovenskem parlamentarizmu v smislu demokratične politične prezentacije pa žal takrat ne moremo govoriti.  Verjeto tudi Koprivca zanima, kdo je to laž podtaknil nemški ambasadi. Ali se začenja tudi izvoz lažne zgodovine?

Zanimivo vprašanje ob tem napihovanju Vidmarja je, ali on lahko lik za okrepitev kulta »osvobodilne fronte«?

Ker se zadnje čase precej sprašujemo o usodi premoženja, ki so si ga kot vojni plen prisvojili komunisti, je tako spraševanje umestno tudi ob Vidmarjevi vili? Ali so Vidmarji svojo vilo po 2. svetovni vojni res »podarili državi« ali pa so zanjo dobili bogata in trajna nadomestila v podobi novih bivališč, omrežja privilegijev in monopolnih oblastnih položajev? Ko je bila vila državna, je bila menda dolga leta zanemarjena. Če je bila državna, kdaj in komu je bila prodana? Kdo vse je z njo profitiral? Oz. po Koprivčevo, kdo je bil kolaborant, da je vila prešla v nemško last?

Vidmar je bil slovenski kulturni samodržec, svojo moč je gradil na politični zvestobi komunistični vrhuški.  Bil je zraven, ko je tovarišija leta 1952 odstranila Edvarda Kocbeka, nadvse stalinistično poudaril, da se ne gre upirati »nasproti zgodovini, ki navzlic vsemu zmagovito stopa k svojim velikim smotrom – brez njih, mimo njih in preko njih«

Jaša Zlobec je ob Vidmarjevi devetdeset letnici  opozoril, da je »treba imeti notranji instinkt za resnico in pravico. Tega instinkta se ni mogoče naučiti iz zaprašenih knjig, pa spraševati svoj vesti tudi ne, kajti vest je zelo nezanesljiva svetovalka. Treba je uganiti, kej je v določenem trenutku edino dobro in prav …

Publius Syrus je pred davnimi stoletji zapisal: Ignoscas sapere alteri, nunquam titi, pogosto oproščaj drugim, sebi nikoli. Naš jubilant je v sovjem življenju uporabil ostro orožje dialektike in to staro sentenco obrnil na glavo. Tako je tudi prav.«

Vidmar je bil za svojo upogljivost in ubogljivost in ustrežljivost bogato nagrajen z brezprimerno  močjo nad slovensko kulturo in neskončno vrsto privilegijev. Jaša Zlobec dobro pove, da »takih časti, kot jih kritik Vidmar uživa zadnjih štirideset let, ja Slovenskem zaživa ni užilo celo ustvarjalno občestvo.«

Vidmar je doživel in dojel poraz režima, ki mu je zvesto služil.

13. oktobra 1985 je Vidmar v Nedeljskem dnevniku skrušeno izjavil, da je »med nami Tito ustvaril geslo bratstva in enotnosti, rezultat tega je: ni enotnosti in tudi ni bratstva, to si upam trditi kjerkoli.«

Vidmarjeva hčerka Živa priča, da sta ga 27.aprila leta 1991, »to je bilo že po tistem, ko ga je zadela kap, obiskala Lev Kreft in Ciril Ribičič. Dvajset minut jima je še sledil, potem se je utrudil. Ampak dovolj je bil pri sebi, da jima je rekel: »Kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!’«

Ali so »klerikalci« Jože Pučnik, France Bučar, Alojz Peterle, Janez Janša, Dimitrij Rupel, Igor Bavčar in drugi ministri/ce Peterletove vlade, Peter Jambrek, zakonca Hribar in množica intelektualne in druge elite, ki je demokratizirala, osvobodila in osamosvojila Slovenijo.

Vidmar pa je s tem zmerjanjem zmagovalcev preprosto povedal, da ve, da so on in tovariši zgodovinsko poraženi. Še bolj ironično pa bi bilo, če bi oznako »klerikalci« uporabil za oborožene sile socialistične republike Slovenije, ki so v vojni za obrambo R Slovenije brez izjeme stopili pod poveljstvo »klerikalcev« Peterleta, Janše, Bavčarja. Vsi so se odrekli politično policijske države in politkomisarske armade. Torej ponosne dediščine Zveze komunistov. Ali bi bili zato, ker so se odpovedali vsej tej komunistični ponosni dediščini, po Vidmarju »klerikalci« tudi Milan Kučan in tovariši?

Na težave dedičev zgodovinskega poraza Zveze komunistov opozarja vse več razumnih ljudi, omenimo, da jih je pred dnevi požgečkal tudi Dimitrij Rupel: “Naši tekmeci oz. nasprotniki na tranzicijski levici razumljivo gojijo in prilagajajo tista poglavja zgodovine, v katerih so se izkazali ali razglasili kot zmagovalci. Neskončno pa so užaljeni, ker so se pri največjem zgodovinskem dosežku, to je slovenski narodni državi, izkazali kot poraženci”.

Koprivcu zato predlagam, da neha opletati z lažnivimi in vsebinsko praznimi oznakami »kolaboracij«, »osvobodilnih front« in se posveti vprašanjem, ki sem jih nekaj navedel. In ki so pred praznovanjem 30.letnice Republike Slovenije vsebinsko zanimiva in pomembna.

Naj dodam še to, da, ko sem leta 1988 pisal pisma Zvezi združenj borcev, so bili partizanski vojskovodje sposobni dialoga. Kako pa je s Koprivcem in tovariši?

Ali pa se bodo namesto dialoga kar pridružili Mihu Kordišu in njegovi vojni napovedi Evropi: »☭ Lenin je sanjal o Združenih socialističnih državah Evrope. Lepe in navdihujoče sanje, ki jih delim. A stvarnost bo ostala umazana, če jo z veliko požrtvovalnosti in predanosti ne očistimo – kot je to svojčas storila OF. Smrt fašizmu, svoboda narodu!«

Dr. Jože Dežman je zgodovinar, publicist in direktor Muzeja novejše  zgodovine Slovenije. 

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine