Novica dneva je, da se je najboljši slovenski športnik leta 2019 Primož Roglič iz Ljubljane preselil v Monako. Del javnosti in medijev ga že obtožuje, da je ravnal nedomoljubno, ko se je preselil v mondeno kneževino, ki velja za davčni raj.
Obtožbe so seveda povsem neupravičene. Tudi tiste kritike, češ da je država toliko in toliko vložila v njegov razvoj, zdaj pa ji s plačili davkov tega ne bo vračal, ne pijejo vode. Da razčistimo.
Prvič, država v Rogliča ni vložila prav ničesar. Niti enega evra ne, tudi enega centa ne. Država denarja ne obira na drevesu, ampak ga pobere od neto davkoplačevalcev. Torej, če bi bil Roglič komurkoli kaj dolžan (pa ni) in bi mu moral biti hvaležen, so to neto davkoplačevalci.
Drugič, Primož ima očeta in mater. Njegova starša sta delala, bila zaposlena. In če sta delala, sta zaslužila. In če sta zaslužila, sta plačevala davke. Tudi zato, da se je Primož šolal in treniral.
Tretjič, zatočišče v Monaku (ali drugih »davčnih rajih«) si poiščejo predvsem športniki v individualnih športih (Jolande Čeplak, Polona Hercog, Katarina Srebotnik, Aljaž Bedene, Blaž Kavčič). Tem športnikom težko kdorkoli očita, da plačujejo nižje davke, kot bi jih v domovini. Da postaneš vrhunski športnik (v tenisu, kolesarstvu, atletiki ipd.), moraš imeti veliko podporo družine, moraš se odrekati, tudi finančni strošek na začetku (pa tudi kasneje) pade na starše ali na njegovo družino.
In zakaj Monako? Preprosto zato, ker Monako ne pozna davka na dohodek (dohodnina), v Sloveniji pa imamo progresivno obdavčitev, davčne stopnje se gibljejo v razponu od 16 do 50 odstotkov. In ker Primož Roglič kot eden najboljših kolesarjev na svetu dobro zasluži, bi padel v najvišji dohodninski razred in bi moral državi odšteti polovico svojega zaslužka. Precej neživljenjsko so obdavčene tudi nagrade v predmetih. Koliko davka mora plačati, če športnik za nagrado dobi kolo v vrednosti 20.000 evrov. Kot je razvidno iz spletne strani finančne uprave, država na to kolo zaračuna 6.666,65 evra akontacije davka (20.000 EUR X 1,33333 = 26.666,6 EUR davčne osnove X 0,25 = 6.666,65 EUR akontacije davka).
No, da bo Primož Roglič lahko živel v Monaku, bo moral (ali je moral) v kneževini kupiti nepremično, registrirati neko dejavnost ali pa na banko položiti pol milijona evrov depozita.
Kakorkoli, jeza, ki jo del javnosti in moralističnih medijev usmerja v Rogliča, bi se morala pravzaprav usmeriti v tiste, ki so ali pa ustvarjajo (take davčne) razmere, da najboljši slovenski športniki iščejo bivališče v davčnih rajih. Zavedati se je treba, da bodo vrhunski športniki in bogataši ostali premožni ne glede na to, kateri državi plačujejo davke, slovenski davčni sistem pa zadane ravno najbolj ranljive v družbi. In slednji so tisti, ki bi se morali temu upreti. Ampak, verjemite, Rogliča ne kritizirajo revni, strupene puščice nanj spuščajo tisti paraziti in prvorazredni, ki se običajno radi dobrikajo Rogliču in se z njim slikajo, svojih plač pa ne zaslužijo na trgu (ali na športnem terenu), ampak jih prejemajo od pobranih davkov neto davkoplačevalcem.
Povem vam, davčnih rajev (ali oaz) ne bi bilo, če ne bi bilo davčnih peklov. In Slovenija je davčni pekel za tiste, ki z delom svojih rok (ali nog), garanjem in velikim odrekanjem dobro in veliko zaslužijo. Primož Roglič je eden od teh. In zato sem vesel, da ni vrhunski kolesar, ki možgane uporablja samo v kolesarstvu, ampak je tudi človek, ki ima glavo na pravem mestu tudi takrat, ko gre za njegove osebne in poslovne interese, ko je treba poskrbeti za svojo prihodnost in prihodnost družine. Zato ne dvomim, da ne bo uspešen tudi takrat, ko bo vrhunski šport postavil v kot.
Če ljudje, predvsem tisti, ki veliko zaslužijo, zapuščajo državo, to ne pomeni, da je nekaj narobe z njimi. Ne, to pomeni, da je nekaj narobe z obdavčitvijo in regulacijami. Država, ki z visokimi obdavčitvami krade svojim državljanom, ne more pričakovati drugega, kot da bodo državljani iskali načine, da lahko preživijo.
Primož, ne oziraj se na druge, pojdi svojo pot, ki si si jo začrtal.
