Ko prebiram družbena omrežja in razne politične razprave na njih, velikokrat opazim, kako pogosto se pojavlja stavek »Nisem ne lev ne desen«. Ta krilatica je postala nekakšno razvpito samoopravičevanje, češ nisem pristaš oblasti, ampak vseeno zaničujem opozicijo, ker je slednja še slabša. Gre torej za demagoški trik, katerega namen je predvsem vnesti čim več zmede, pri čemer pa veliko vlogo igra tudi vsiljena binarnost levo-desno.
Marsikdo se morda še spomni znanega slogana Drnovškove LDS »Ne levo, ne desno, ampak na bolje«. Namreč, leta 1992 je po padcu Demosove vlade oblast prevzel dotedanji slovenski član predsedstva SFRJ in sveže izvoljeni predsednik liberalnih demokratov dr. Janez Drnovšek in si z mešano koalicijo, ki so jo sestavljale tako naslednice družbeno-političnih organizacij (ZSMS oz. LDS, SZDL oz. socialisti, ZKS oz. SDP, to je danes SD) kot del nekdanje koalicije Demos (ki je bila razpuščena na zadnji dan leta 1991, kar pomeni, da so bile članice Demosa od tedaj povsem svobodne, kar se tiče koalicijskega povezovanja), pripravil dober teren za prve volitve po novi zakonodaji (zakon o volitvah v državni zbor). Z LDS se je močno spogledovala Demokratska stranka, dotedanja leva frakcija razpadle Slovenske demokratične zveze, na katero sta vpliv imela tako tedanji predsednik predsedstva RS in zadnji partijski šef Milan Kučan kot tudi boter vzporedne ekonomije Niko Kavčič, ki si je močno okrepil vpliv na Igorja Bavčarja, dr. Dimitrija Rupla, mag. Igorja Omerzo in še nekatere. Neposredno zvezo s Kučanom pa je vzdrževala dr. Spomenka Hribar, dotedanja poslanka SDZ oz. Demokratov. Prav ta opcija je, zanimivo, pred volitvami leta 1992 zelo vneto posnemala ideologeme iz ZKS glede »ta črnih«, nazadnje pa se je z istimi »črnimi« znašla v veliki koaliciji – to je bilo najkasneje spomladi 1994, ko je Demokratska stranka (z izjemo majhne skupine okoli dr. Franceta Bučarja) skupaj s socialisti in frakcijo Zelenih Slovenije postala del nove Liberalne demokracije Slovenije. Njeno jedro je bila dotedanja Liberalno-demokratska stranka, združitev pa sta pozdravila tako Kučan kot tudi Niko Kavčič. Člana tedanje velike Drnovškove koalicije pa sta bili Peterletova SKD ter Združena lista (ZKS-SDP, Socialdemokratska unija, Delavska stranka, DeSUS – razen slednje so vse stranke leta 1993 stopile skupaj v ZLSD, danes je to SD), s slednjo je Drnovšek podpisal poseben sporazum. Na ta način je Drnovšek ustvarjal imidž in iluzijo sredinskosti – tudi s tem, ko je LDS (seveda na ukaz botrov) v javnost lansirala binom levo-desno.
Levo-desna samoumevnost ali vsiljena binarnost?
Zdi se, da do tega trenutka razvpite binarnosti levo-desno sploh nismo poznali. V času Demosove vlade se je vedelo le za delitev na pomladne stranke ter stranke kontinuitete. Delitev »levo vs. desno« je začela prihajati na dan šele kasneje. Na prvi pogled se zdi, da je slovenski politični prostor s tem dobival atribute evropske demokratične modernosti, a v resnici je šlo tu za ustvarjanje navidezne resničnosti in ustvarjanje utvare. Namreč, povprečen Slovenec je po svoji osnovni politični orientaciji socialist, to je pač kruto dejstvo. Zato mu je »levica« blizu, kajti oznaka »levica« pomeni opcijo, ki se bori za malega človeka in za zmanjševanje socialnih razlik. Pa čeprav se ob tem nekoliko skuša izogniti preveliki ideološkosti, ki jo prinaša »levica« in zato sili v sredino. O tem, da je potrebna za socialne transferje dvigovati davke, se mu seveda niti ne sanja, še manj pa o tem, da socializem uvaja uravnilovko, podpira birokratizacijo, s subvencijami pa podpira predvsem tiste, ki se jim ne da delati. To pa pomeni bežanje od prave blaginje ter uvajanje enakosti v revščini. In vse to se nam v realnosti tudi dogaja. V dvajsetih letih po nastanku »velike« LDS so se ti problemi bistveno bolj zaostrili, LDS je nominalno sicer propadla, njen tedanji voditelj ni več med živimi, a botri ostajajo. In jim je uspelo preko psihološko-propagandnih trikov spraviti na dan »nove obraze« s sredinsko, torej »ne levo ne desno« usmeritvijo. Na papirju seveda. V resnici pa je šlo le za novo preobraženo identiteto političnih izpostav globoke države. In velika škoda je, ker je druga stran – ki ji pripadam tudi sam – to binarnost naivno sprejela kot izvršeno dejstvo, zato se sama razglaša za »desnico«. Ne glede na to, da je v resnici »desnica« tista, ki uresničuje agendo levice, torej skrb za malega človeka, za odpravo privilegijev ter za spremembe nasploh.
»Fake agenda« ter izrojenost tranzicijske levice
Namreč, kaj je tranzicijska levica doslej sploh prinesla za malega človeka? Tu in tam kakšen bonbonček v stilu »lakše se diše«, sicer pa visoke davke, prekarne zaposlitve, birokratsko omejenost, neperspektivno okolje za številne visoko izobražene kadre ter podjetnike mlajših generacij, ki zato odhajajo v tujino, deljenje proračunskega denarja v namene, ki nimajo ničesar opraviti z javnim dobrim, od dokapitalizacij od tajkunov izropanih bank do subvencij raznim nevladnikom, da ne omenjamo financiranja migrantov, ki se jim ob prihodu v Slovenijo lahko smeji, saj se s tem avtomatsko znajdejo v precej boljšem položaju kot povprečen slovenski državljan. In da seveda ne pozabimo tudi na vsiljevanje lažne multikulturnosti in LGBT ideologije v šolah in celo vrtcih! Da, tudi zato lahko povsem upravičeno imenujemo oblastno elito »izrojena levica«, saj s tistim prvotnim poslanstvom levice nima nobene povezave. Če že uporabljamo sintagmo »fake news«, bi v tem primeru lahko ta pojav poimenovali »fake agenda«, tako kot je njihova ideološka podlaga z navlako NOB dejansko »fake history«.
»Nismo ne levi ne desni«
Alternativa, ki se oblikuje na idejni podlagi slovenske pomladi, pa je tako »leva« kot »desna«, v njej najdemo borce za malega človeka, tiste, ki bi subvencije raje namenili za spodbude pri rojstvu otrok in za večje družine, pa tudi tiste, ki imajo povsem liberalno gospodarsko usmeritev z nižjimi davki, ločitvijo gospodarstva od političnih vplivov, itd. Prav zato je binarnost levo-desno vsiljena in lažna. Izgovor, češ nisem »ne lev ne desen«, velikokrat pomeni zgolj opravičevanje miselne lenobe. Je pa to tudi stvar političnega interesa – obstajajo številni neuveljavljeni politični subjekti, ki skušajo svojo kariero graditi na podlagi »tretje poti«, češ smo proti globoki državi, proti Kučanu in proti tranzicijski izrojeni levici, a hkrati trdimo, da so nasprotniki te globoke države v resnici njeni sodelavci. V sektorju, ki izreka takšne trditve, boste lahko našli cel kup ljudi, od Andreja Šiška do »pojočega majorja«. No, sem bi lahko uvrstili tudi dr. Milana Balažica, ki se v boju za politično preživetje prav tako oklepa dialektične sinteze: »Sloveniji ni rešitve, dokler se bosta med seboj mlatila levičarski proti-janšizem in desničarsko čaščenje nezmotljivega voditelja.« Le kaj bi na to dejal slavni filozof Hegel? Istost istosti in neistosti? No, morda bi o tem lahko kaj več povedal upokojeni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres, dolgoletni profesor filozofije in v slovenskem prostoru eden najboljših poznavalcev Heglove filozofije in dialektike nasploh.
Preseči navidezno dialektiko »Kučan vs. Janša«
Naloga alternativne opcije, ki jo lahko pogojno imenujemo »pomladna« ali pa »izvorno demokratična«, je torej v tem, da se ne pusti več vpletati v dialektiko, zaradi katere je prikazana kot zgolj kopija svojih nasprotnikov, le da z drugim ideološkim predznakom. Treba je samo reči: Slovenija za svoj obstoj ne potrebuje ne globoke države, niti Milana Kučana, prav tako tudi ne Foruma 21. Tudi opcija, ki nasprotuje globoki državi, vsega tega ne potrebuje. Njeno poslanstvo ni v nepotrebnem postavljanju v nasprotno pozicijo z globoko državo zaradi lastnega preživetja, še manj pa v pragmatični kolaboraciji z globoko državo (denimo v primeru grosupeljske lekarne). Alternativa ima namreč svoje programske točke, ki jim mora slediti, ne glede na ovire. In mora živeti v zavesti, da je smisel obstoja ter prihodnost globoke države (deep state) zgolj v njeni dokončni razgradnji. S tem se bo tudi na slovenskih tleh uveljavila več kot dvajset let stara resolucija Sveta Evrope št. 1096 o razgradnji dediščine totalitarnih režimov v državah prehoda. Ne potrebujemo navidezne resničnosti in tez o dialektiki »Kučan vs. Janša«. Potrebno pa je reči glasen NE vsakemu poskusu psihološko-propagandne manipulacije s strani globoke države in njenim provokacijam, ki jih še vedno mrgoli. Zato storimo vse, da bo globoka država čim prej razgrajena in bo končala na smetišču zgodovine!
