11.4 C
Ljubljana
nedelja, 16 maja, 2021

Prebudimo Slovenijo, povežimo Slovenijo!

Piše: Gašper Blažič

»Povežimo Slovenijo« je pravzaprav ime novega političnega gibanja, ki se je uradno predstavilo ta torek (26. januarja). Ta sicer široka pahljača strank, list in posameznikov je namreč izkazala ambicijo, da v slovenski politični prostor vnese več povezovanja, mentaliteto sodelovanja ter iskanja skupnih točk. Nekako v slogu tega, kar sicer ves čas sporoča predsednik republike Borut Pahor. Idejna podlaga te civilnodružbene platforme sicer ni čisto jasna, saj naj bi v prihodnje k njej lahko pristopile še nove izvenparlamentarne stranke različnih ideoloških profilov, a očitno je glavni namen vzpostaviti projektno koalicijo, ki bo nekako premagovala dosedanjo pregovorno slovensko politično kulturo, po kateri ima vsak Slovenec svojo lastno stranko.

Ideja ni slaba. To je treba priznati. Tudi zaradi tega, ker se je najprej oblikovala civilnodružbena platforma, ki sicer ne skriva političnih ambicij in se s svojim imenom obrača tudi nekatere podobne civilne iniciative, kot so Prebudimo Slovenijo, Za pravično Slovenijo, Zbor za republiko, za družine, itd. Pa tudi nekatere izvenparlamentarne stranke (ali njihove zametke), kot so Glas za otroke in družine, Domovinska liga, krščanski socialisti, itd. V gibanje sta tako že vstopili SLS in NLS, pa tudi Zeleni Slovenije, pa tudi nekatere lokalne liste. Gre torej za spodbujanje spečih potencialov, kar bi lahko imenovali efekt križanja polen – polena gorijo skupaj, če jih razmečete narazen, ugasnejo. In v takem primeru bi se marsikateri državljan, ki ga etablirane stranke ne nagovarjajo, odločil za udeležbo na volitvah.

V tej druščini pa se je znašla tudi ena od parlamentarnih strank, namreč SMC, ki se verjetno zaveda, da ne bo več prestopila parlamentarnega praga, odkar ji je podporo odtegnil »veliki mag« Gregor Golobič. In srž problema se skriva prav tu: v starih omrežjih. Slednje ima namreč odločilen vpliv na dogajanje na volitvah. Odkar smo jeseni lahko videli, kako na terenu izgledajo prevare z volilnimi glasovi (ZDA!), so padle zadnje iluzije o tem, da so pri nas volitve povsem poštene in da imajo vse politične opcije povsem enake možnosti. Za slovensko volilno telo pa je značilna visoka stopnja abstinence, po drugi strani pa tudi občutljivost za razne mamljive mesijanske obljube ter instant rešitve, ki jih na primer ponuja Levica. Niti iz ozadja pa seveda vlečejo mojstri, ki so zelo dobro izobraženi s področja množične psihologije, delček tega je razkril tudi dr. Zdenko Roter v knjigi »Padle maske«, kjer je celo poimensko razkril nekatere »strice iz ozadja«. Navsezadnje Milan Kučan ni neki upokojeni uradnik, ampak nekdanji vodja komisije za psihološko-propagandno dejavnost. In na to bodo morale biti pozorne čisto vse stranke, ki ne sodijo v interesno sfero tranzicijske levice.

Seveda bom tu spet nekoliko nesramen v odnosu do SMC, ki je bila leta 2014 zmagovalna stranka na volitvah tistega leta. Vendar to predvsem zato, ker je to opcijo »posvojil« Gregor Golobič, ki je po velikem volilnem uspehu najprej poskrbel za odstranitev Petra Jamnikarja, ki je bil pravzaprav glavni arhitekt strankarske mreže na terenu. Obračun Golobiča z Jamnikarjem ni bil prvi. Leta 2002 je Jamnikar na kongresu LDS dobil največ podpore pri kandidaturi za generalnega sekretarja stranke in s tem izločil tekmeca iz Golobičevega kroga. Vendar se je nasprotnik brž znašel, odprl novo delovno mesto na stranki s pooblastili dotedanjega sekretarja, medtem ko je Jamnikar postal samo nepomemben uradnik. Štiri leta po velikem uspehu SMC je »veliki mag« sile usmerjal v LMŠ, ki pa ni doživela takega uspeha, a takrat je bilo to – seveda z opombo, da se je večina strank oprijela izključevalne logike »z Janšo pa že ne« – vseeno dovolj za sestavo vlade pod vodstvom dotedanjega kamniškega župana, ki se je pred letom dni vpisal na seznam prvakov v kategoriji prav posebne atletske discipline: metanja puške v koruzo. Pred nedavnim ga je hotel prekositi Karl Viktor Erjavec. S tem si je zagotovo skopal politični grob, kajti »veliki mag« ne odpušča takšnih napak. Vse namreč kaže, da bo poslanska skupina DeSUS morda celo odrekla podporo vodstvu DeSUS in zapustila stranko – morda bi lahko oni prvi neformalno zastopali interes gibanja Povežimo Slovenijo?

Iz besed predstavnikov gibanja je sicer razvidno, da imajo dober namen in da skušajo ublažiti nestrpnost, ki smo ji priča v zadnjem času, ko parole v slogu »smrt janšizmu« rastejo kot gobe na dežju in ko se kar vrstijo pritiski na poslance SMC in DeSUS, češ če ne podprejo KUL, so izdajalci. Na drugi strani je premier Janez Janša pokazal veliko fleksibilnost, ko je v koalicijo uspešno povabil SMC in NSi, kljub temu, da odnosi med strankami v zadnjih letih niso bili ravno zgledni. Nekateri koraki k sodelovanju so torej že narejeni, gibanje Povežimo Slovenijo pa očitno predlaga, da to nadgradimo z modelom, ki sicer velja v nekaterih občinah, kjer se stranke in liste različnih ideoloških usmeritev sporazumevajo o skupni podpori lokalnim projektom. Zanimivo bi bilo videti, če bi h gibanju pristopil iz SD nedavno izključeni ilirskobistriški župan Emil Rojc, ki ima talent za povezovanje za skupno dobro.

Vsekakor je pohvalno, da gibanje Povežimo Slovenijo ponuja alternativo, ki se ne zateka k trendovskemu antijanšizmu. S tem pa je vrglo tudi rokavico politkolesarjem, ki bodo morali povedati, s kom se bodo povezovali in kaj je v resnici njihov interes. A če bo prihodnji skupni listi kandidatov Povežimo Slovenijo uspelo pripeljati nekaj poslancev v državni zbor ter dvigniti volilno udeležbo, bo to že velik korak. Tudi če bi katerim od sedanjih pomladnih strank odščipnili kakšen odstotek.

Zadnje novice

Sorodne vsebine