9.4 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Pranje možganov, podnebne spremembe in ekofašizem

Vprašanje indoktrinacije je vprašanje, ki ostaja aktualno že vse od antične Grčije. Že takrat si je Platon v svoji Državi zamišljal, kako bi morali vzgajati otroke, kako jih poučevati in kako skrbeti zanje, da bi zrasli v dobre državljane. Platonova mantra se do dandanes ni kaj dosti spremenila. Še vedno ostaja na prvem mestu država.

 

To je država, ki je sama sebi namen, pogoj za njeno delovanje pa državljani sami. Ta “utopična” država ni država za ljudi, temveč so ljudje zaradi države. To pa je konec koncev pot v pogubo.

Država je umetno ustvarjena tvorba, je produkt človeških naporov, ki naj bi človeku omogočila lažje življenje. A te dni je država zreducirana na abstrakten pojem, s katerim se nihče več ne ubada. Jemlje se za samoumevno, za dano, te dni vse pogosteje za nepotrebno in nadomestljivo, saj je država tista, ki ima meje, meje pa so po prepričanju nekaterih ravno tako nepotrebne in neobstoječe. Kako zelo primerno za čase, v katerih živimo. Ko ne šteje nič drugega kot čisto golo materialno. Ne šteje več posameznik, ne štejejo več ljudje, ne štejejo narodi in države, temveč samo še sam planet.

Marčeve ide je v letu 2019 zaznamoval eden najhujših terorističnih masakrov v zadnjih letih. Na isti dan je po Zahodu protestirala privilegirana mladež v svojem boju z mlini na veter, pardon, za “podnebno pravičnost”. Na prvi pogled omenjena dogodka nimata veliko skupnega. Na enem je norec moril nedolžne muslimanske vernike na Novi Zelandiji, na drugem so mladi, ki bi morali biti v šoli, po zgledu 16-letne Grete Thurnberg iz Švedske protestirali proti podnebnim spremembam.

To je na prvi pogled. Potem odmislimo vse, kar so o 28-letnem Brentonu Tarrantu iz Avstralije poročali osrednji mediji, in se sami lotimo branja njegovega 74 strani dolgega manifesta in našli bomo kar nekaj podobnosti. Samooklicani ekofašist bo oznaka, ki je v zvezi s Tarrantom ne bomo pogosto zasledili. V medijih je obveljal že zguljeni privesek “skrajni desničar”, čeprav sam Tarrant na več mestih v svojem manifestu kakršnekoli povezave s konservativci ne samo zanika, temveč jih odkrito zaničuje. Njegov vzor, pravi Tarrant, je vodja britanske zveze fašistov Oswald Mosley, ki je konec 30-ih končal v zaporu.

Tarrantove trditve, da je “etnonacionalist”, so naravnost paradoksalne v primerjavi z njegovimi trditvami, da se bori za belce. Njegovi razlogi za teroristični napad pa se vedno zvedejo na ohranitev planeta. Nimamo planeta B, bi lahko rekel Tarrant, kakor so to s transparenti sporočali dijaki na svojih shodih za “podnebno pravičnost”. Tarrantov argument je konec koncev maltuzijanski. Belci imajo manj otrok kot preostale rase, preostale rase se prehitro množijo, zaradi česar prihaja do prenaseljenosti planeta. Če preostale rase izrinejo belce, bo planet izumrl. Tarrantov argument je argument ničejanstva. Na misel pride Alfredova misel iz Viteza Teme (2008) Christopherja Nolana: “Nekateri možje ne iščejo ničesar logičnega, kakor na primer denar. Ne morete jih kupiti, izsiljevati, se z njimi razumeti ali pogajati. Nekateri možje enostavno želijo videti, kako svet gori.”

(Vir: STA)

Večjo podobnost med Greto in njeno veselo družbo ter Tarrantom pa lahko najdemo v manku lastnega kritičnega razmisleka. Sploh ne preseneča, da Greta in njeni vrstniki protestirajo z namenom, da bi dosegli podnebno “pravičnost”. Polovica Švedinj, starih od 13 do 26 let, meni, da je vprašanje podnebnih sprememb najpomembnejše vprašanje našega časa. Tudi v Sloveniji rezultati ne bi bili kaj bolj drugačni, institucionalni propagandni stroj dela svoje.

Kajti živimo v časih, ko je pomembneje ponavljati “pravilne” stvari kot pa govoriti resnico. S konstantnim ponavljanjem uspemo določene stvari ponotranjiti. A stranski učinek je, da nam umanjka občutek za refleksijo, tako kot je umanjkal Tarrantu. Vprašanje je, ali bo umanjkal tudi Greti. Kajti tako najhujši terorist v zadnjih letih kot najmlajša nominiranka za Nobelovo nagrado za mir sta produkt iste sekularne družbe, ki po božje časti naš planet. Ni tako dolgo, odkar je na Liffu v letu 2018 nagrado za najboljši film pobrala Bojevnica, ki prikazuje ravno boj osamljene ekoteroristke v najbolj pozitivni luči.

Ivan Šokić

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine