Piše: Gašper Blažič
Ob ocenah sedanjega stanja se pogosto širijo dokaj pavšalne ocene, kaj vse so pustili za seboj »levi in desni«. Poanta takih ocen je, da sta obe opciji enako krivi za stanje, ki ga imamo sedaj.
Toda primerjava, vsaj za obdobje od leta 1990 dalje, pokaže na precejšnjo asimetričnost, kar se tiče vladanja levice in desnice. Kar je sicer prav tako zelo pavšalna oznaka. Ob tem nismo upoštevali 45-letnega obdobja vladanja Zveze komunistov Slovenije, ki so od leta 1945 dalje nastavljali tudi svoje predsednike vlade, ob tem pa celo nalašč napačno navajajo, da je bil Boris Kidrič prvi slovenski premier.
45 let komunističnih »vlad«
O »ajdovski« vladi iz leta 1945 smo že večkrat pisali in tudi dokazali, da je bila prva slovenska narodna vlada v resnici postavljena jeseni 1918. So se pa po Kidriču, ki sicer ni dolgo opravljal svoje funkcije, zvrstili še Miha Marinko (»kurji tat«), Boris Kraigher, Viktor Avbelj, Janko Smole, Stane Kavčič, Andrej Marinc, Anton Vratuša, Janez Zemljarič in Dušan Šinigoj. Ob tem še velja omeniti, da so se leta 1953 komunisti odrekli nazivu »republiška vlada« in z ustavno reformo uvedli »izvršni svet«. To poimenovanje je ostalo celo v času po imenovanju Demosove vlade, čeprav smo vsi vedeli, kaj ti izrazi pomenijo. Z nekaj zakonodajnimi spremembami je Skupščina RS po prvih večstrankarskih volitvah postopoma omogočila nastanek prave vlade, za začetek pa je predsednike republiških komitejev preimenovala v republiške sekretarje, ki so sčasoma tudi uradno postali ministri, sekretariati pa ministrstva. No, to je bil seveda le prvi del reforme, ki je ukinjal kardeljanski »novorek«. Pravzaprav je bil od partijskih »premierjev« nekaj več spoštovanja vreden le Stane Kavčič, ki je bil, čeprav je malo pred tem sodeloval v ideološki komisiji, ki je pripomogla k družbeni izločitvi Jožeta Pučnika, izrazit reformist. In je nato postal žrtev čistk v začetku sedemdesetih let. »Zdrave sile« so ga poslale v dosmrtno izolacijo. Umrl je leta 1987.
Kako so blefirali glede »sestopa z oblasti«
Ob tem seveda velja spomniti na še nekaj dejstev. Prve večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni so bile 8. aprila 1990, na cvetno nedeljo, dva tedna kasneje pa sta sledila še drugi krog volitev za predsednika predsedstva ter volitve delegatov v zbor občin. Te volitve so bile sad prizadevanj novonastajajoče opozicije (denimo z javno zahtevo »Kakšne volitve hočemo«). Vendar pa partijska nomenklatura tedaj ni želela slišati ničesar, čeprav so v državah vzhodnega bloka že potekali procesi pogajanj med novonastajajočimi demokratičnimi silami ter vladajočimi partijskimi elitami. SZDL je sprva hotela zadržati nastanek novih strank v svojem institucionalnem okviru, vendar so se nove stranke leta 1989 vse bolj temu izmikale. Jeseni 1989 je bila stara socialistična skupščina, ki jo je vodil Miran Potrč, že prisiljena sprejemati zakonodajo, ki je legalizirala nastanek strank. Vseeno pa je bil interes partije, da ohrani oblast preko demokratičnih volitev, zelo velik. Januarja 1990, ko je Demos že uradno nastal in je potekala neuradna kampanja, so stare sile poskrbele za videz demokratičnosti tudi z odhodom svoje delegacije z jugoslovanskega kongresa v Beogradu. V tistem času so se tudi stare družbenopolitične organizacije že transformirale v stranke. Če se nove demokratične sile ne bi združile v Demos, bi mandat za sestavo vlade zelo verjetno pripadel Janezu Kocijančiču (SDP), tedanjemu direktorju družbe Adria Airways ter človeku iz kroga Milana Kučana, ki je z vrha CK ZKS že preskočil v vodenje države. No, takrat še preko predsedstva, ki je imelo poleg predsednika še štiri člane. Ne glede na tesno zmago Demosa je treba priznati, da partijski »sestop z oblasti« ni bil iskren. Uporabili so vso svojo prednost in kadrovske resurse, tako v medijih kot v volilnih komisijah. Zato ne preseneča, da je dr. Lovro Šturm, ki je takrat postal ustavni sodnik, volitve sicer ocenil za prve večstrankarske, vendar pa po njegovem mnenju niso bile poštene. Tekma med starimi silami in novo demokracijo ni bila izenačena, kar se je kasneje jasno pokazalo.
Demosova vlada – vlada narodne enotnosti
Prvo demokratično vlado, torej Demosovo, bi sicer zelo težko ocenili kot »desno«. Demos je bil sestavljen iz dokaj raznolikih strank, od socialdemokratov do podjetniških liberalcev. Imel je torej svojo levico (Tomšičevi oz. Pučnikovi socialdemokrati, Zeleni Slovenije) ter desnico (Liberalna stranka, ki se je sprva imenovala obrtniška oz. podjetniška). Vmes so bili konservativni Slovenski krščanski demokrati ter Slovenska kmečka zveza – Ljudska stranka pa tudi Slovenska demokratična zveza. Pravzaprav bi lahko Demosovo vlado poimenovali »vlada narodne enotnosti«. V njej sta bila formalno vsaj dva ministra iz strank formalne opozicije (Jožica Puhar za delo ter Franc Godeša za borce). Matija Malešič, ki je bil podpredsednik vlade za družbene dejavnosti, je bil pred tem predsednik Skupščine občine Maribor, še en podpredsednik vlade Leo Šešerko (Zeleni Slovenije) je predaval na FSPN itd. Raznolikost vlade ter tudi vpletanje starih struktur v njeno delo je bilo precej usodno. Vlado so hoteli razbiti celo tik pred osamosvojitvijo z nekakšnim protestnim pismom proti generalnemu državnemu tožilcu Antonu Drobniču, ki je sodeloval v društvu Nova slovenska zaveza. Jeseni 1991 pa je razpadla najprej Slovenska demokratična zveza, njena liberalna frakcija (Demokratska stranka Igorja Bavčarja) se je kasneje priključila k LDS-u. Nato pa je na zadnji dan leta 1991 Demos razglasil samorazpustitev, kar je bil uvod v viharno leto 1992, ko je prišlo do dokončne restavracije preoblečenih dedičev revolucije. Že spomladi 1992 je v tretjem poskusu konstruktivne nezaupnice padla osamosvojitvena vlada, novi mandatar je postal Janez Drnovšek, nekateri člani vlade pa so se obdržali vse do rednih volitev pozno jeseni 1992.
Usodno leto 2008
To obdobje se je pokazalo kot usodno za nadaljnji razvoj slovenske demokracije. Ob izbruhu afere Hit se je pokazalo, da lahko stara nomenklatura volitve kupi tudi z mafijskim denarjem. Nato je sledil konstrukt Depala vas kot prva resna vojna napoved stare nomenklature demokratičnim silam. Vendar je treba priznati, da je tedanja LDS pod Drnovškovim vodstvom skušala zadržati dokaj džentelmenski obraz, a tisti, ki je stvari vodil iz ozadja, je bil dejansko Milan Kučan; ta je po koncu drugega mandata leta 2002 formalno odšel v pokoj, a že kmalu ustanovil Forum 21, ki se je pred leti sicer kakor samorazpustil. Do leta 2004, ko je SDS prvič zmagala na parlamentarnih volitvah, je bila edina prekinitev vladanja levih vlad v letu 2000 s kratkotrajno Bajukovo vlado – pa še ta je bila dejansko izsiljena zaradi ustavne krize, ki bi nastala z volitvami po starem volilnem sistemu. Ustavno krizo so nato vseeno zaobšli s škodljivo in rokohitrsko spremembo ustave, v katero so direktno vpisali proporcionalni volilni sistem. Je pa prva Janševa vlada zagotovo do sedaj edina desnosredinska vlada, ki je prestala celoten mandat brez večjih pretresov. Le novega mandata ni smela osvojiti, zato so v ta namen potencirali afero Patria z zgodbo, ki jo je predvajala finska televizija YLE z Magnusom Berglundom, ki je Janeza Janšo neposredno in javno očrnil kot nekoga, ki sprejema podkupnine. To je sprožilo obdobje levih, na prvi pogled šibkih vlad, ki so omogočale novo etapo tranzicijskega plenjenja.
Instant stranke, zmanipulirane volitve
Začnimo z letom 2008. Pahorjeva vlada je preko t. i. levega trojčka z »obveznim dodatkom« Erjavčeve upokojenske stranke doživela svoj »Waterloo« šele z izstopom Golobičeve stranke Zares iz koalicije, kar je konec leta 2011 pripeljalo do predčasnih volitev. Očitno namerno, saj so takrat že pripravljali Zorana Jankovića za vstop v politiko na državni ravni z instant stranko Pozitivna Slovenija, od katere se je kasneje odcepila frakcija Alenke Bratušek. Ne glede na prvo mesto Jankovićeve stranke na volitvah pa je vlado najprej sestavil Janša, a le za dobro leto, saj so ga ob pomoči »ljudskih vstaj« ter Klemenčičevega poročila sklatili z oblasti tako, da so Gregorja Viranta »prestopili«, z njim pa tudi Karla Erjavca. Sledile so nove predčasne volitve leta 2014, tokrat z novim projektom »instant« stranke Mira Cerarja, v tem času pa je globoka država preko pravosodja potencirala afero Patria z obsodbo Janeza Janše na krivično zaporno kazen. Leta 2018 pa je SDS znova dosegla prvo mesto, a je vlado najprej sestavil Marjan Šarec s svojo »antijanša« koalicijo in jo vodil vse do svoje resignacije tik pred pandemijo covida-19. Janša se je takrat še tretjič povzpel na premiersko funkcijo, a le do volitev 2022, ko smo dobili skrajno levičarsko koalicijo. V času njenega vladanja so sindikati in nevladne organizacije v glavnem počivali, razen takrat, ko je bilo treba »sesati« javni denar.
Kdo je torej odgovoren?
Če torej čez palec ocenimo vladanje od maja 1990 do letošnjega maja, ko prihaja na oblast (zelo verjetno) četrta Janševa vlada, bi lahko rekli takole: od takrat do danes je preteklo 432 mesecev. Od tega so ne-leve vlade skupno vladale kakih 120 mesecev, torej deset let od 36 let po prvih demokratičnih volitvah oziroma, če to izrazimo v deležu, 27,5 odstotka. Dobro četrtino torej. Če primerjalno upoštevamo še komunistične vlade od leta 1945 dalje, pa je odstotek ne-levih vlad še drastično nižji in znaša le dobrih 12 odstotkov. Povedano drugače: skoraj tri četrt časa od prvih demokratičnih volitev pa do sedaj so nam vladale tranzicijske levičarske vlade. Torej je jasna odgovornost za stanje v državi. Ob tem velja spomniti, da je bila razdiralna politika zadnje, tj. Golobove vlade še posebno intenzivna ter škodljiva. In če pogledamo volitve v preteklosti, lahko ugotovimo, da praktično nikoli ni bilo poštene tekme med programi, kjer bi glavno vlogo imeli argumenti, pač pa so glavno vlogo imeli afere, montirani sodni procesi in podobno. Tudi pred zadnjimi volitvami je konstrukt »Black Cube« poskrbel za brutalen poseg v volilno kampanjo. Toliko v poduk tistim, ki trdijo, da so »levi in desni« enako krivi.
Dosedanji predsedniki vlad RS
Predsedniki vlad Republike Slovenije (1990–2026)
- Lojze Peterle
1990–1992: Prva demokratično izvoljena vlada, ki je izpeljala osamosvojitev Slovenije.
- Janez Drnovšek
1992–2000: Najdlje vladajoči predsednik vlade v zgodovini Slovenije.
- Andrej Bajuk
2000: Kratkotrajna vlada po padcu Drnovškove koalicije.
- Janez Drnovšek
2000–2002: Ponovna izvolitev po volitvah 2000.
- Anton Rop
2002–2004: V istem je mandatu nasledil Drnovška.
- Janez Janša
2004–2008: Prva desnosredinska vlada, ki je zdržala celoten mandat.
- Borut Pahor
2008–2012: Vlada t. i. levega trojčka (SD, Zares, LDS).
- Janez Janša
2012–2013: Drugi mandat, ki pa je bil onemogočen zaradi posega globoke države.
- Alenka Bratušek
2013–2014: Prva ženska predsednica vlade v Sloveniji.
- Miro Cerar
2014–2018: Vlada, ki je sledila škandaloznemu sodnemu procesu v zadevi Patria.
- Marjan Šarec
2018–2020: »Antijanša« koalicija je sestavila vlado, a ni zdržala dolgo.
- Janez Janša
2020–2022: Tretja vlada Janeza Janše, ki bi morala biti izvoljena že leta 2018.
- Robert Golob
2022–2026: Najbolj škandalozen premier doslej.
