Piše: Dr. Matevž Tomšič
Med številnimi očitki, ki letijo na Slovensko demokratsko stranko in njenega predsednika Janeza Janšo, je tudi ta, da se politike lotevata na populističen način. Vemo, da je v osrednjem javnem diskurzu populizem razumljen kot nekaj slabega in prav takšen je potemtakem tisti, ki so mu nalepi to oznako. Vendar do nedavnega največja slovenska politična stranka ni nič bistveno bolj populistična, kot so podobne stranke drugje po Evropi. Vemo namreč, da je za uspeh na volitvah potrebna vsaj določena mera populizma. In Janša je kljub pogosto (pre)ostri in brezkompromisni retoriki del evropskega političnega esteblišmenta, saj ga tuji partnerji – kot enega redkih slovenskih politikov – sprejemajo za relevantnega sogovorca.
Bistveno bolj kot Janši je populizem lastnost t. i. novih obrazov. Tistih, ki nekaj mesecev pred volitvami ustanovijo (ali pa jim to storijo drugi) nekakšno fantomsko politično stranko brez jasne usmeritve, programa in organizacijske strukture, in z njo potem celo zmagajo na volitvah (to se je zgodilo na treh od zadnjih štirih parlamentarnih volitev). V še posebni meri pa to velja za najnovejšega med njimi.
Če bi želeli analizirati vse nekonsistentnosti, protislovja, nesmisle in neresnice, ki si jih je v pravkar končani predvolilni kampanji privoščil Robert Golob, bi bilo materiala za celo knjigo. Ko je navajal podatke o svoji plači v javnem podjetju GEN-I, so se zneski pogosto razlikovali. Njegove razlage o tem, da so na podlagi »kraje identitete« na njegovo ime odprli račun v Romuniji, so zvenele vse prej kot prepričljivo, saj so bile polne neskladij (primer: to naj bi se zgodilo v nekem »zakotnem kraju«, pozneje pa se je izkazalo, da gre za romunsko prestolnico Bukarešto). Podobno velja za njegovo sprenevedanje o spornih poslih z nekim svetovalnim podjetjem iz Črne gore. Da ne govorimo o tem, da je njegov politični »program« skupek floskul in spisek želja. Še huje, nekatere napovedi so prav absurdne. Tako naj bi zakone pripravljala kar civilna družba (prave barve seveda), kar pomeni, da sebe sploh ne vidi kot zakonodajalca, ampak kot nekakšnega kurirja, ki formalizira odločitve, sprejete drugje. Zadnja takšna »cvetka« pa je ideja o sklepanju koalicije s tistima dvema članicama KUL, ki sta izpadli iz parlamenta. Koalicija, v kateri so neparlamentarne stranke – to je nedvomno prispevek k slovenski politični bizarnosti!
Rečemo lahko, da gre pri Golobu in njegovi instantni stranki za populizem najslabše vrste. Populistične stranke in gibanja v principu lahko pomenijo dobrodošel korektiv okostenelim in vase zaverovanim etabliranim političnim elitam. Njihov vzpon pa kaže to, da je z ravnanjem slednjih nekaj zelo narobe. Poleg tega so lahko tudi nosilke novih idej in zastopnice interesov tistih družbenih skupin, ki so bile poprej politično pasivne, zato njihov glas ni bil slišan v javnosti in upoštevan v sferi odločanja. A pri Gibanju Svoboda ne gre za nič od tega. Je čisti produkt slovenskih tranzicijskih omrežij in zakulisnih centrov moči, se pravi tistih, ki so se želeli znebiti aktualne vlade zato, ker je predstavljala glavno grožnjo obstoju njihovih privilegijev. Je zastopnica tistih krogov, ki imajo koristi od slovenske variante tovarišijskega kapitalizma in ki si želijo zgolj »še več istega«.
Nastopaška retorika in prazne obljube so na letošnjih parlamentarnih volitvah (znova) triumfirale. Obešenjaško razlaganje, da »ljudje plešejo, ker se veselijo svobode«, je bilo očitno bolj prepričljivo od navajanja podatkov o izboljšanju stanja v državi na različnih področjih. Največja vladna stranka in z njo vsa vladajoča koalicija se tovrstnemu diskurzu ni bila zmožna učinkovito zoperstaviti. V bistvu se je obnašala še premalo populistično.
