Seveda se motite, če mislite, da bom v tem prispevku utemeljeval upravičenost postopka policistov v Kobaridu s skupino kubanskih plesalcev. Pišem seveda o 26 mladih plesalcih, ki so dokumente pustili v hotelu v sosednji Italiji, naši policisti pa so jim naložili po 500 evrov kazni, ker s seboj niso imeli osebnih dokumentov.
Če k temu dodamo še podatek, da je povprečna plača na Kubi 19 evrov in da gre za organizirano skupino mladih plesalcev, ki so brezplačno nastopili v Bovcu, dokumente pa je v dveh urah policiji dostavila njihova vodička, potem je jasno, da je odpovedala zdrava kmečka pamet. Toda poglejmo malo v zgodovino in sedanjost, da bi razumeli, kako je mogoče, da se kaj tako absurdnega sploh zgodi.
V bivši državi so imeli policijski šefi diskrecijsko pravico, da so lahko odločali o tem, da nekomu bo, drugemu pa ne bo izrečena globa. Uradna navodila so bila jasna zlasti za primere odvzemov vozniških dovoljenj pa tudi za druge primere, tudi takega, kot je bil v Bovcu. Če je do tega prišlo in so policijski šefi ocenili, da je oseba, ki ji je bilo odvzeto vozniško dovoljenje tako imenovani policijski vir s pomočjo katerega je policija raziskala določena kazniva dejanja ali kaj podobnega, se je to zabeležilo v obliki uradnega zaznamka in taka oseba je dobila vozniško dovoljenje nazaj ter ni bila deležna nobenega postopka. Če bi se primer iz Kobarida zgodil takrat, bi policijski šef mirne duše odločil, da postopka sploh ne bo.
Toda ta sistem je dopuščal hude zlorabe policijskih šefov, policisti pa so bili praktično nemočni. Prelomilo pa se je leta 1992. Takrat smo v Kopru ugotovili hude zlorabe policijskih šefov, ki so bili takoj zamenjani, izšla pa so nova navodila policije, ki pa so praktično prepovedovala diskrecijsko pravico policijskih šefov. Vse do takrat, danes ni nič drugače, pa je obstajala možnost policistov samih, da pogledajo stran, prekrška ne vidijo in nič se ne zgodi. Tudi danes, poudarjam.
Pravila pa so se vse do danes zaostrovala. Danes policijski šefi nimajo nobene diskrecijske pravice posegati v postopke policistov. Če bi se kaj takega zgodilo, bi bil tak policijski šef ovaden s strani policista in zagotovo tudi obsojen zaradi zlorabe položaja. Na drugi strani pa so policijski šefi vzpostavili mehanizme nadzora (tudi zakonsko) nad policisti in predpisali pravila, kdaj policist sploh lahko uporabi diskrecijsko pravico in kdaj ne, več ali manj pa so jih do skrajnosti omejili. Tako danes policisti nadzirajo policijske šefe, oni pa njih, in prišli smo do absurda, posledica katerega je ravno to, kar se je zgodilo v Bovcu. Ker se je policist, ki je vodil postopek, odločil za globo 500 evrov, v to ni upal poseči nobeden od policijskih šefov, ki pa so verjetno sami predpisali ali zahtevali tako ukrepanje v takih primerih. Uradno je torej vse v redu, zato tudi policija opravičuje tako postopanje policistov. Toda v praksi je tu nekaj hudo narobe in z Lune se vidi, da gre za absurd in pomanjkanje zdrave kmečke pameti. Ne policistom in ne policijskim šefom ne pomaga nobeno opravičevanje take situacije in sklicevanje za zakon. Ne, v danem primeru je potrebna uporaba navadne kmečke pameti policistov in policijskih šefov in nič drugega.
