9.3 C
Ljubljana
nedelja, 18 aprila, 2021

Pirjevčev test Prešeren – Stalin in 15.maj 1945

Za nacionalno-komunistično frakcijo okupatorjev slovenskega javnega spomina je nadvse pomembno, da poudarjajo nacionalistično poslanstvo partizanskega gibanja. Med figurami, s katerimi so prikrivali stalinsko jedro revolucije, je bil tudi France Prešeren. Zato nacionalno-komunistični pisci neprestano ponavljajo, kakšen nacionalni podvig je bil tisk ilustrirane Prešernove Zdravljice v gorenjski partizanski tiskarni leta 1944. Tem se pridružuje tudi akad.prof.dr. in politikant Jože Pirjevec, ki za svojim partijskim mentorjem Bogdanom Osolnikom ponavlja: »Ni naključje, da je poleg številnih drugih tiskov v partizanih izšla tudi bibliofilska izdaja Prešernove Zdravljice, ki je pravi čudež partizanskega založništva.«

Toda obstaja stalinski partizanski tisk, ki seveda spodbije nacionalno-komunistično mitologijo. Najbolj ambiciozno partizansko tiskarsko podjetje je bilo več natisov stalinske Kratke zgodovine Vsezvezne komunistične partije (boljševikov). Nekaj jih omenja že Gradivo za bibliografijo slovenskega osvobodilne tiska (1945) in sicer tisto, ki jo je leta 1943 izdal Centralni komite Komunistične partije Slovenije, pa ponatisa v izdaji Pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko in Koroško in   Pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko Slovenijo,  izšla je še ljubljanska izdaja, iz te kratke zgodovine so ponatisnili tudi poglavje Organizacijski temelji marksistične partije. To so bili podvigi, ki krepko presegajo Prešernovo Zdravljico. Predvsem pa kažejo, da temelj partizanskega projekta ni bil Prešeren, ampak Stalin.

Za ilustracijo pripenjam nekaj podobic, ki so krasile gorenjsko izdajo te stalinske biblije.  Brez srpa in kladiva ni šlo – to je bila stalinska zdravljica.

Nacionalno-komunistična mitološka mantra, da so bili zadnji spopadi 2. svetovne vojne v Evropi 15.maja 1945 na Poljani in da je bila takrat Jugoslavija osvobojena, je bila v temelju ovržena že z datumi spopadov v Jugoslaviji po tem datumu (omenimo v Odžaku do 25.maja 1945).  Da je pojem osvoboditve za oznako komunističnega prevzema oblasti netočen, pa je povedalo že slovensko ustavno sodišče. Ne nazadnje je bil veliki protipartizanski albanski upor na Kosovu in Metohiji konec 1944. in v začetku 1945. leta v evropskih razmerah izjemen:    »osvobojeni« so se nemudoma uprli »osvoboditeljem«.

To, kar je (oz. naj bi) po stalinskem imaginariju nastalo po koncu 2.svetovne vojne pri nas, imenitno ilustrira skoraj neznan stalinistični manifest, ki ga je  »izdala Komunistična partija v Severni Sloveniji« leta1943, natisnil pa partizanska tehnika Cankar. Gre torej za uradni programski načrt Komunistične partije Slovenije.

Ohranil se je v učiteljski knjižnici osnovne šole Pameče, hrani ga Koroški pokrajinski muzej Slovenj Gradec.

Začeli so udarno:  »V programu Komunistične Internacionale je rečeno: ‘KONČNI CILJ, H KATEREMU STREMI KOMUNISTIČNA INTERNACIONALA, JE NADOMESTITEV KAPITALISTIČNEGA SVETOVNEGA GOSPODARSTVA S SVETOVNIM SISTEMOM KOMUNIZMA’.«

Potem so preigrali leninistično-stalinnistični dogmatični repertoar. Da je bil najprej neznanstveni utopični socializem, potem pa nastopi  »znanstveni komunizem MARKSA, ENGELSA, LENINA IN STALINA. /… / Marks in Engels sta ZNANSTVENO dokazala, da bo kapitalistična družba neizogibno propadla in da jo bo /…/ zamenjala komunistična družba in sicer preko PROLETARSKE REVOLUCIJE in diktature proletariata, s tem, da bo proletariat kapitalista ekspropriiral (razlastil). /…/ Proletariat in njegova komunistična stranka izhajata v svojem boju za nov družbeni red, za komunizem, iz osnov znanosti Marksa, Engelsa, Lenina in Stalina.«

Svet lahko kapitalizma reši le Stalin: »Edino Oktoberska revolucija si je postavila za nalogo uničiti VSAKO izkoriščanje in odstraniti VSE izkoriščevalce in zatiralce.«

Komunizem se bo razvil v dveh fazah. Prva je socializem »kot brezrazredna družba«. Po Leninu »SOCIALIZEM POMENI UKINITEV RAZREDOV«. Kar »pomeni: UKINITI PRIVATNO LASTNINO PRODUKCIJSKIH SREDSTVEV, IZTRGATI KAPITALISTOM PRODUKCIJSKA SREDSTVA IN JIH DATI V LAST VSEM DELOVNIM SLOJEM. UNIČITI EKSISTENČNO BAZO IZKORIŠČEVALSKEGA RAZREDA. /…/ ‘Da razrede popolnoma uničimo, moramo strmoglaviti male izkoriščevalce, veleposestnike in kapitaliste in odpraviti njih lastnino, temveč moramo poleg tega ukiniti vsako privatno lastnino produkcijski sredstev (Lenin: Velika iniciativa)’.«

Posebna tarča razredne vojne so t.i. kulaki, njeno bistvo na nasilje: »LENIN IN STALIN UČITA, DA JE KOLEKTIVIZACIJA POLJEDELSTVA POT K SOCIALISTIČNEMU PREOBLIKOVANJU PODEŽELJA. POPOLNA KOLEKTIVIZACIJA USTVARJA TEMELJ ZA LIKVIDACIJO KULAŠTVA KOT RAZREDA. KOLEKTIZIRANO GOSPODARSTVO ONEMOGOČA IZKORIŠČEVALCE, DA BI ZOPET DOSEGLI NA DEŽELI SVOJ PREJŠNJI POLOŽAJ. /…/ POT K UKINITVI RAZREDOV JE POT RAZREDNEGA BOJA. Izkoriščevalski razredi ne izpraznijo svojega mesta prostovoljno. Kulaštvo, ki ga kot razred likvidiramo, in ostanki meščanskih elementov se socialistični ofenzivi skupno upirajo.«

Precej besed je namenjenih temu, da je »temelj socializma delo. /…/ Ker temelji socialistični družbeni red na družbeni lastnini produkcijskih sredstev, MORE BITI V SOCIALIZMU PRIVATNA LASTNINA ČLOVEKA SAMO PREDMET NJEGOVE OSEBNE UPORABE.

Nihče ne more živeti v socializmu od izkoriščanja tujega dela. Vsem dela zmožnim članom socialistične družbe MORE BITI LE DELO EDINI EKSISTENČNI VIR.«

Zato pa »v socialistični družbi ni prostora za postopače in parazite.«

Diktatura proletariata z neizbežno vseprisotno kontrolo je dogmatski temelj socializma: »Diktatura proletariata je potrebna, /da/ ustvarimo brezrazredno družbo. V ta namen moramo vedno bolj krepiti oblast proletarske diktature. Proletarska država v prvi fazi komunizma ostane.«

Ta učbenik prihodnosti natančno napoveduje, kako bodo partizanski junaki  prešli »od prve faze komunizma k njegovi višji fazi.«

Povzamejo, da »ukinitev privatne lastnine produkcijskih sredstev, ukinitev razredov, načrtno gospodarstvo, trdovratni boj za vzgojo k novemu socialističnemu odnosu do dela, nagli razmah tehnike in znanosti, ki ga je sprožila socialistična revolucija, vse to jamči prehod socialistične družbe v njeno višjo fazo, v komunistično družbo.«

Tam pa se bodo dogajala leninsko-stalinska čudesa, kot bodo tale: »b) v kateri ne bo nobenih razredov nobene državne oblasti, temveč industrijski in poljedelski delavci, ki /…/  bodo kot prosta zveza vseh delavnih slojev gospodarsko sami vodili.  /…/

f) v kateri bo osebnost, rešena skrbi za košček kruha in osvobojena nujnosti prilizovati se veličinam sveta, zares postala prosta.« (Stalin, »Problemi leninizma«)

Komunizem bo tudi nov svetovni nazor: »Nova kultura komunistične družbe bo za vedno pokopala religijo, predsodke in praznoverje ter dala mogočno pobudo za razvoj znanosti.«

Pirjevcu in drugim titofilom nacionalno komunistične nagnjenosti pa priročnik Komunizem – naš končni cilj postavi tale »konkretna vprašanja:

1.     Zakaj vodi pot k brezrazredni socialistični družbi preko ogorčenega razrednega boja?

2.     Pod kakšnimi pogoji začenja država odmirati?

3.     Zakaj je potrebno nadaljnje utrjevanje diktature proletariata v ZSSR?

4.     V čem se razlikuje višja razvojna stopnja komunistične družbe od prve faze?

5.     Zakaj se moramo boriti proti izenačevanju?«

Odgovorov na ta ključna vprašanja, ki nam povedo, kakšni so bili dejanski načrti slovenskih in jugoslovanskih stalinistov, zahtevajo pa tudi pojasnilo, kako so jih hoteli doseči in koliko so jih dosegli, pa Pirjevec v Partizanih žal nima. Iz knjige svojega mentorja dr. Janka Pleterskega pobere nedokazano navedbo, naj bi kralj Peter razveljavil zakon o prepovedi Komunistične partije. Ali je tudi to še ena nesrečna pirjevščina?

Pirjevec sicer komunistom pripisuje fanatizem, tudi blaznost, vendar dosti lažje bi bilo, če bi se postavil na pravno stališče, ki ga je dr. Lovro Šturm dovolj dokazal v svojih temeljnih razpravah (O prepovedi političnih strank in Komunistične partije Jugoslavije in Ustavna presoja o razmejitvi totalitarnega sistema in svobodne demokratične družbe, temelječih na človekovem dostojanstvu; v: O vzponu komunizma na Slovenskem, ur. Lovro Šturm, 2015).

Gre za preprosto orodje.

Po pravni oceni je bila  Komunistična partija Jugoslavije  upravičeno prepovedana kot sovražnica demokracije, sožitja in svobode – s takim programom bi bila prepovedana tudi danes. In  taka upravičeno prepovedana organizacija, točneje rečeno kriminalna združba,  je leta 1945 prevzela oblast v Jugoslaviji.

Torej so upravičeno trditve, da konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji ne pomeni konca vojnega stanja, ampak se je šele začel polni zagon državljanske, razredne, verske vojne, v kateri hoče Komunistična partija Jugoslavije in tudi Komunistična partija Slovenije doseči »komunizem – naš končni cilj«.

Dr. Jože Dežman

Naslednji teden pa o vojnah po vojni in ali so Partizani morebitna knjiga leta, ki leta.

Zadnje novice

Sorodne vsebine