Piše: Andrej Sekulović
Demokracija v najbolj osnovnem pomenu besede ne pomeni nujno neomejene svobode govora. Pomeni le voljo ljudstva. Ljudstvo pa si lahko izbere tudi avtoritarno oblast.
V tem smislu bi lahko trdili, da je bila Hitlerjeva stranka NSDAP, ki je bila leta 1933 v Nemčiji na volitvah izvoljena s slabimi 44 odstotki glasov in je bila tako prva izbira volivcev, pravzaprav bolj demokratična od neizvoljene Evropske komisije. A liberalna demokracija je druga vrsta zveri. Temelji ne le na volitvah, temveč tudi na zagotavljanju strpne družbe.
Vendar pa se tu znajde v zagati; je v imenu strpnosti in svobode upravičeno preganjati in utiševati tiste, ki naj bi bili nestrpni ali avtoritarni – tiste, ki bi menda lahko na oblast pomagali domnevnim novim Hitlerjem? Liberalizem odgovarja pritrdilno: Da, ni strpnosti za nestrpne! Neomejena svoboda govora, pod prapori katere naj bi se borila, postane za liberalno demokracijo težava. Če želi zagotavljati strpnost, mora sama postati nestrpna. Liberalizem v ljudeh ne vidi odgovornih posameznikov, ampak nebogljene otroke, ki jim je treba zelo jasno razložiti, kaj svoboda govora je in kaj ni, sicer bodo najbrž po pomoti začeli podpirati domnevno avtoritarne ideje.
Volja ljudstva torej ni več končna vrednota demokracije, temveč je njen cilj njeno lastno ohranjanje. Tako se liberalizem začne zatekati k temu, kar naj bi sam obsojal – totalitarnim metodam cenzure in preganjanja. Ideja, ki se v praksi sprevrže v svoje nasprotje, pa, če smo iskreni, ni kaj prida vredna. Tako dobimo paradoks tolerance in arhitekte distopičnega sveta, v katerem zatiranje poteka v imenu svobode.
