Piše: Gašper Blažič
Ko sem včeraj spremljal televizijski prenos papeževega blagoslova mestu in svetu (urbi et orbi), sem imel nenavaden občutek. Pričakoval sem, da se bo papež Frančišek pojavil, ker je bil zelo vztrajen. Ko sem ga zagledal, mi je postalo jasno, da je to slovo. Sporočil je samo, da bo njegovo sporočilo prebral njegov pomočnik, na koncu pa je sam na kratko s slabotnim glasom podelil svoj blagoslov. Na tem svetu njegov zadnji.
Danes zjutraj je zaokrožila novica o papeževi smrti. Najprej sem pomislil, da je to spet neka neslana šala, ker je bilo tovrstnih lažnih novic kar precej. Toda dvomov tu ni bilo: papež se je včeraj pojavil v javnosti, danes pa se je rodil za nebesa. Nihče ni mogel špekulirati, da je že zdavnaj umrl in da samo čakajo, da se to razglasi javno. Bog ima svoje načrte. Frančišek je še dočakal veliko noč, na velikonočni ponedeljek pa je kot romar upanja dosegel svoj cilj, Očetovo hišo. V jubilejnem letu 2025.
Te vrstice piše nekdo, ki je bil do papeža nekaj let kar konkretno kritičen. Morda tudi zato, ker sem sodil med tipične evrocentrične katoličane, ki jim je bil latinoameriški način izražanja precej tuj. Ravno tako mentaliteta. Zato sem se dokaj hitro zadovoljil z ugotovitvijo, da smo 13. marca 2013 dobili novega levičarskega in modernističnega papeža. Čeprav je bil tisti konklave – bila je sreda zvečer – res nekaj izrednega. Še tisti dan sem namreč dopoldne obiskal sedaj že pokojnega dr. Petra Stariča v stanovanju v ljubljanski Šiški. In ob odhodu izvedel, da se je tisti krog konklava končal brez novega rimskega škofa. Večer pa je prinesel presenečenje. Argentinec, ki je navzoče pozdravil »dober večer« namesto tradicionalnega »hvaljen Jezus«. In že takrat vzbudil sume, da »nekaj ni v redu«.
V dvanajstih letih Frančiškovega pontifikata je bilo priložnosti za polemike kar precej. Od podeljevanja obhajila ločenim in ponovno poročenim, restrikcij za tradicionaliste, kultom Pachamame, velike ljubezni do migrantov pa vse do blagoslova istospolno usmerjenim. Prednjačili so zlasti posamezni škofje, predvsem upokojeni nuncij Viganó. Kritikam sem se pod vplivom nekaterih znancev tudi sam pridruževal. Dokler nisem na lepem ugotovil, da to nima nobenega smisla več, da papež Frančišek tega ne govori s pozicije papeške nezmotljivosti in da mi takšno tiho razkolništvo vnaša nemir v moje zasebno življenje – zlasti duhovno. Nasprotovanja papežu so namreč podpihovala tudi nekatera neavtentična zasebna razodetja, ki so jih nekateri širili tudi v dobri veri, a na žalost s tem širili nemir med ljudmi in tudi razkol. V nekem trenutku sem se oprijel rešilne bilke – preprostega nasveta pokojnega svetniškega hercegovskega frančiškana patra Slavka Barbarića, da preprosto začni z zahvaljevanjem, kar pomeni spreminjati odnos do ljudi in stvari, ki ti niso všeč. Kajti nerganje samo po sebi ne prinaša nobene koristi, zahvaljevanje pa prinese najmanj notranji mir – če ne celo kakšen konkreten čudež. In tako se je – tudi s pomočjo moje spravne deklaracije – odnos do papeža Frančiška zelo popravil. Postal mi je na nek način zelo domač in mi tudi njegove »kontroverze« niso več delale težav.
Za zdaj je še prezgodaj, da bi lahko natančneje ocenil dediščino, ki jo je papež Frančišek pustil za seboj. Za razliko od velikega teologa Benedikta XVI. je bil bolj praktik, vendar nikakor takšne vrste revolucionar, kot so pričakovali nekateri, denimo pripadniki nemške Sinodalne poti. Papež se je tej čeri z nemško liberalno smerjo spretno izognil in ni popustil njenim pritiskom, s tem pa je pokazal, da je plovba med tradicionalistično Scilo in modernistično Karibdo sicer naporna in nevarna, vendar jo je srečno prestal. Ni denimo dovolil istospolnih porok, kot so si mnogi domišljali. Navsezadnje noben papež tega ne more uvesti, ko gre za stvari, ki presegajo odločanje Cerkve. Pač pa je papeža gnal naprej predvsem duh misijonarstva in nove evangelizacije. Navsezadnje je leta 2007, takrat še kot nadškof v Buenos Airesu, odigral zelo pomembno vlogo pri latinoameriškem cerkvenem zboru v brazilski Aparecidi. Temelji tega dokumenta so zaznamovali tudi dvanajstletni Frančiškov pontifikat, sveti oče pa je znal tudi nekoliko provocirati mnoge kristjane, da so sami prišli do pomembnih spoznanj in se niso zadovoljili zgolj s površinskimi kritičnimi odzivi na papeževa stališča.
Morda se zdi stereotipno, da je Frančišek v središče svojega pontifikata postavil prednostno odločitev za uboge. Doslej smo bili mišljenja, da so dela usmiljenja pogoj za naše zveličanje. Dejansko pa gre za sadove našega zbližanja z Bogom: kdor je doživel božji dotik, si bo sam to želel deliti z drugimi in želel, da bi tudi najbolj ubogi med brati in sestrami imeli blagoslov. Ne zgolj s tem, da bodo dobili neko drobno miloščino oziroma drobtinico z bogatinove mize, pač pa premagovanje bednih razmer s sodelovanjem človeške narave in božje milosti.
In Frančiškov naslednik? Kdorkoli že bo, bo imel pred seboj velike izzive, kako ponesti Kristusa predvsem v razviti svet, ki ima največje težave z duhovno revščino. To bo zagotovo izjemno velik izziv za naslednika.
