10.4 C
Ljubljana
sobota, 15 maja, 2021

Odraz osebnega notranjega prepričanja

Piše: Ivan Šokić

Mineva leto dni, odkar so se po metu puške v koruzo nekdanjega premierja Marjana Šarca začeli prvi “spontani” protesti proti morebitni vladi Janeza Janše. Takrat še v režiji zaposlenih na RTV Slovenija, ki v prostem času delajo še za levičarsko aktivistično nevladno organizacijo Danes je nov dan. Ali pa je obratno, in je bila organizacija protestov v režiji zaposlenih na omenjeni nevladni organizaciji, ki se v prostem času vsak teden pojavljajo v oddaji Studio City, kjer imajo redno rubriko. Pri levici je včasih težko razločiti, kaj je delo in kaj je prosti čas. Navsezadnje − osebno je politično in politično je osebno.

V tem letu dni smo lahko videli vse mogoče in vsega je seveda kriv Janez Janša. Ta si je namreč drznil sestaviti koalicijo v času, ko so Šarec in druščina računali na predčasne volitve. S kako hudo opranimi glavami imamo opravka, dovolj pove dejstvo, da je glavni argument proti sedanji Janševi vladi, da sta predsednika SMC in DeSUS na zadnjih parlamentarnih volitvah obljubljala, da ne bosta šla v vlado z Janšo, pa čeprav je SDS zmagovalka parlamentarnih volitev. A to sta obljubljala Miro Cerar in Karl Erjavec, ne Zdravko Počivalšek in Aleksandra Pivec.

A ko pride do načrtov levice, je obljuba sveta in se prenaša iz generacije v generacijo. Zaradi tega sta stranki v zadnjem letu lahko na lastni koži izkusili, kako je biti SDS. Pritiski prihajajo hkrati z vseh strani.

Sovražna retorika ulice skrajne levice

In v zadnjem letu smo lahko videli, kako se pritiski stopnjujejo. Videli smo lahko, kako o tem poročajo osrednji mediji. Skozi vse leto smo bili priča odprto sovražni retoriki ulice, ki so jo še podpihovali levi mediji in odobravali vodje leve opozicije. Zaradi svojega aktivnega nesodelovanja pri mešanju dreka je moral Dejan Židan vodenje SD prepustiti Tanji Fajon, ki mešanje dreka obvlada, a se zaradi tega še ni pripravljena odreči bajni bruseljski plači.

Tako so se v vodstvu SD poklonili revolucionarju Borisu Kidriču. (Foto: FB)

“Proti koaliciji sovraštva” so imenovali prvi protest proti vladi, ki niti ni obstajala. Od takrat smo bili priča odprtim pozivom k nasilju tipa “Ubi Janšu!”, ko to ni bilo dovolj, se je začelo z vnovičnim oživljanjem jugokomunistične retorike boja proti fašizmu. Novi fašizem “janšizem”. Smrt za vse, ki ne nastopijo proti Janši. Mislite, da pretiravam? Spomnimo se za trenutek, koliko ljudi so v imenu komunistične revolucije likvidirali jugokomunisti med drugo svetovno vojno in po njej. Spomnimo se, komu se je v letu 2020 šla poklonit Fajonova skupaj z Židanom in s poslancem Markom Koprivcem. Kakor pravi Koprivec, “mi, ki smo ponosni nasledniki zveze komunistov”. Pa naj me nekdo prepriča, da je naključje, da se Fajonova klanja pred kipom Borisa Kidriča, mu polaga vence in se udeležuje ilegalnih protivladnih protestov, na katerih se sliši jugokomunistična retorika tipa “Smrt janšizmu, svoboda narodu!” V očeh teh norcev so “janšisti” novi fašisti. To, da imamo v Sloveniji srednjedesno vlado, je zanje okupacija in proti okupatorju se je treba bojevati z vsemi sredstvi.

Tožilski standard za batine: Osebno notranje prepričanje
Podporo za svoje blodnje najdejo tako v medijih kot v politiki, v pravosodju in v organih pregona. Ne bom zapravljal časa z obujanjem zgodbe o dvojnih merilih, ker dvojnih meril ni. Gre za preprosto razlikovanje med prijateljem in sovražnikom. Blagodati nikoli izvedene lustracije. Janševa vlada in desnica na splošno rada ponavlja napako, kjer vse te leve norce še vedno dojema kot zmedene, izgubljene in enake sebi. Tudi oni so ljudje, si dopovedujejo, prepričani, da če bi jim le odprli oči, bi bilo vse drugače. Medtem ta ista skupina norcev v desnici, v vladi, v vseh, ki odstopajo od kulta norosti, vidijo državnega sovražnika številka ena. Ne vidijo nekoga, s komer se je mogoče pogovarjati. Njihova miselnost ne dopušča tega.

Zato se ne smemo čuditi, ko levi mediji oglašujejo organizatorja nasilnih protestov, ki jim razlaga, kako se lahko novinarji v prihodnje izognejo batinam, kakršnih je bil deležen fotoreporter Borut Živulović. Vidite, niso oni krivi, če nekomu zlomijo čeljust samo zato, ker so ga ponesreči zamenjali za desničarja. Naj bo naslednjič jasno razvidno, da ni desničar, pa ne bo tepen. Preprosto. Z besedami okrožne državne tožilke Klementine Prejac: Gre za odraz osebnega notranjega prepričanja.

Zadnje novice

Sorodne vsebine