Draga Zveza evropskih radiotelevizijskih postaj (EBU),
vaša skrb za RTV Slovenija je ganljiva, a povsem odveč, tudi neodvisnost javne medijske hiše ni ogrožena. Novinarjem, urednikom in drugim zaposlenim nihče ne grozi, nihče jih ne podi ali preganja, prosto in svobodno posredujejo in delijo informacije, mnenja in stališča. Njihova svoboda izražanja v nobenem primeru ni ogrožena, nesvobodni so edino gledalci, ki morajo javno medijsko hišo prek paradavka prisilno plačevati. Če ne plačajo, jim grozi izvršba, če od neplačnika RTV Slovenija ne more izterjati plačila »prispevka«, ga sodišče lahko pošlje v zapor.
Javno medijsko hišo motijo kritike, ki letijo nanjo. Najbrž se boste strinjali, da je vsaka kritika dobrodošla in nujno potrebna za ohranjanje pluralizma mnenj in stališč, za ohranjanje svobodne in demokratične družbe. Zadnje kritike gledalcev in tudi vlade je sprožilo nekorektno poročanje javnega medija, ki ste ga vzeli v bran. Seveda, kaj je korektno ali nekorektno poročanje, je lahko povsem subjektivna ocena, a ravno različne subjektivne ocene dela kateregakoli medija (in javna RTV Slovenija ni nobena izjema) lahko pripeljejo do različnega pluralizma, saj odsotnost različnih pogledov pelje družbo v intelektualno temo.
Kritiko zoper slovensko javno medijsko hišo je izrekla tudi aktualna desnosredinska vlada. To pravico ima in ta kritika ni nikakršna grožnja ali politični pritisk. Če uslužbenci RTV Slovenija to kritiko tako razumejo, je seveda njihova pravica, ki jo nikomur ne odrekava, a kot zunanja opazovalca meniva, da temu ni tako. Vlada ob pandemiji javni medijski hiši ne krati prav ničesar: ne svobode govora, ne medijske svobode, še najmanj ji omejuje prost pretok informacij.
A gremo lepo po vrsti. V izjavi pišete, da ima RTV Slovenija v teh kritičnih časih ključno vlogo pri pomoči državi v boju proti pandemiji. Iz analize vsebin tega delovanja lahko sklepamo na to, da ima RTV v teh kritičnih časih ključno vlogo, da na različne agitacijsko-propagandne načine skuša spodbijati verodostojnost vladnih ukrepov, pri čemer se zateka k virom sedanje opozicije, ki je bila na začetku epidemije in pandemije še vladajoča koalicija, ki ni storila potrebnih ukrepov. Še več, pandemijo je očitno škodljivo podcenjevala. RTV Slovenija seveda tega nikdar ni komentirala ali objavila, ker bi s tem morala priznati dobro delo sedanje vlade Janeza Janše in kritizirati prejšnjo vlado Marjana Šarca, ki je pred tem bil na RTV zaposlen kot sodelavec komične, satirične oddaje.
Slovenska vlada naj bi tudi napadala zaposlitveno, finančno in programsko politiko RTV Slovenija, kar naj ne bi bilo podprto z empiričnimi podatki. RTV Slovenija ima za dvomilijonski narod seveda preveč zaposlenih in si v EBU, kjer razpolagajo s primerjalnimi podatki, lahko zelo hitro odgovorijo na vprašanje, ali je 2200 redno zaposlenih ob množici okrog 500 honorarnih sodelavcev zaposlitveno optimalna, ali ne. Odgovor seveda je, da ne. RTV Slovenija bi se morala kadrovsko-organizacijsko popolnoma prenoviti, kar bi vplivalo tudi na ustrezno financiranje tega javnega servisa. Navajate, da je sistem financiranja RTV Slovenija zastarel in ga je treba spremeniti, s čimer se je treba strinjati. Ponesrečen in v javnosti zelo kritiziran je način tako imenovanega davka na elektro priključek (RTV prispevek so dolžni plačevati vsi, ki imajo elektriko!), ki v višini 12,75 evra mesečne obveznosti primerjalno v Evropi predstavlja enega najvišjih prispevkov. Ob vsem tem se EBU zdaj zavzema, da mora RTV SLO dobiti “dovolj sredstev”, kar bi zagotavljalo institucionalno neodvisnost javnega medija in ji zagotavljalo finančno vzdržnost. Dejstvo je, da kot izhaja tudi iz neprestanih zahtev vodstva RTV, posebej generalnega direktorja Igorja Kadunca – da sredstev ni nikoli dovolj, ker vodstvo RTV SLO noče, ali pa ni sposobno prepotrebne institucionalne reorganizacije, tudi programske, na kar generalnega direktorja opozarja celo sedanji nadzorni svet. Mimogrede, ta je že večkrat od programskega sveta zahteval odgovornost generalnega direktorja zaradi neustrezne politike vodenja in le oportunizem posameznih svetnikov je za glas ali dva preprečil to zamenjavo.
Kar zadeva vaše opozorilo o političnih pritiskih na RTV SLO, je treba povedati, da se že vsaka upravičena kritika v tej hiši na nož jemlje kot napada na avtonomijo in neodvisnost. Še več, zadnji primeri dokazujejo, da RTV ne spoštuje niti zakona o medijih, ki drugi strani zagotavlja pravico do popravka in odgovora. Tako je ministrstvo za kulturo že trikrat (3x) posredovalo zahtevek za popravek, ki pa ga RTV SLO ne spoštuje.
Nasploh je treba povedati, da v informativno novinarskem smislu hišo vodijo in obvladujejo kadri, ki so se novinarstva naučili kot oblike levičarske agitacije in propaganda, pri čemer se nekateri mirno poslužujejo tudi neresnic in nekaterih prefinjenih oblik »svobode komenitranja v laži«. Očitno je tudi, da za RTV SLO obstajajo posamezniki, ki do njenih kamer in mikrofonov nimajo dostopa. Ta selekcija je vidna v vsakdanjem informativnem programu RTV SLO, kar pa ni edini problem. Velik problem je tudi način novinarskega hujskaštva, pogromaštva in ideološke enostranskosti v posameznih oddajah RTV SLO (npr. Studio City, Zapiski iz močvirja), z levičarsko ideologijo pa večkrat kontaminirajo v celo otroške in mladinske oddaje, kot je primer oddaja Infodrom.
Po drugi strani se problematizirajo posamezniki oziroma oddaje, ki niso na liniji levičarske ideologije, ki se razglaša za edinega razlagalca tako preteklosti kot sedanjosti. Zato je seveda tudi znotraj vodstva RTV hudih diskvalifikacij in napadov deležen doktor zgodovinskih znanosti (en mandate tudi direktor TVS) dr. Jože Možina z oddajo Pričevalci, ki odstira tudi druge, temne plati naše polpretekle zgodovine. Gre za avtorja, ki je bil deležen ne samo napadov in diskvalifikacij generalnega direktorja Igorja Kadunca, napadov levičarskih političnih strank, ampak je bil deležen tudi neposrednih groženj s smrtjo, pri čemer vse do danes tožilstvo ni ukrepalo, dr. Možina pa tudi znotraj RTV SLO ni dobil potrebne podpore.
Tudi v tako imanovani depeši na račun RTV SLO ni bila zapisana niti ena sama neresnica. Kadrovsko je RTV SLO še zdaj neposredni dedič in ujetnik bivšega komunističnega režima. Njena programska politika ni profesionalno ideološko in politično nevtralna, ampak levo hujskaška, o čemer pričajo nekateri škandali v tej hiši v preteklosti. Tako sta npr. takratni dopisnici iz Bruslja Meta Dragolič in Tanja Fajon ob predsedovanju Slovenije EU načrtno kot v časih Stalina novinarsko preprečevali kakršnokoli pojavljanje takratnega (in sedanjega) predsednika vlade Janeza Janše. Dragoličeva je po poteku mandata za zasluge dobila uredniško mesto, Fajonova pa na listi bivših komunistov poslanski mandat v EU parlamentu, od koder se iz udobnega fotelja zavzema za neodvisne, avtonomne medije v Slovenije, saj naj bi bili ogroženi.
Vodstvo RTV je na primer skupaj s programskih svetom dovolilo, da so se na eni seji sveta pojavili znani levičarski jurišniki s transparentom »smrt janšimu«, torej smrt Janezu Janši in vsem, ki ga podpirajo; neznani storilci so pred časom po dvigalih RTV hiše lepili tiralice s podobo Janeza Janše, predsednika vlade in z napisom: išče se živ ali mrtev. RTV SLO ob nekih manjših protestih v Ljubljani tudi ni poročala o posameznikih, ki so tudi kričali »smrt Janezu Janši«, »Janšo je treba ubiti«. Po drugi strani pa vsako kritiko neprofesionalnosti na svoj račun zavrnejo kot napad na avtonomijo in svobodo.
Draga Zveza evropskih radiotelevizijskih postaj (EBU), vaša skrb za RTV Slovenija je sicer ganljiva, a povsem odveč, tudi neodvisnost javne medijske hiše ni ogrožena. Resnica je, kot ste lahko prebrali, diametralno nasprotna tisti, ki vam jo skušajo podtakniti kot edino zveličavno.
Jože Biščak, glavni in odgovorni urednik revije Demokracija, in Vinko Vasle, dolgoletni novinar in urednik ter nekdanji direktor Radia Slovenija
