Piše: Vančo K. Tegov
Po ponedeljku – oziroma po dveh dneh od prvega konkretnega, vsebinskega soočenja – lahko strnemo misli in rečemo nekaj več o tem, kako je bilo. In kolikor česa je bilo preveč, kolikor tega potrebnega in nepotrebnega je bilo.
Izzivalci in izzvani
Že ob prihodu na dogodek ali snemanje so nekateri vstopali kot strumni vojaki in napete puške, drugi najmanj kot zagovorniki ideje Karla Marxa, nekateri pa, kot da so ravnokar prejeli depešo socialistične internacionale. Tisti, ki poznajo stanje na terenu in ga ne morejo preveč hvaliti, so imeli s seboj podatkovno bazo in posnetke realnosti, iz katerih jim ni bilo težko izvleči vse potrebno za program, operativni načrt in izvedbo v primeru mandata za sestavo vlade. Dva »nova« na političnem parketu sta kazala navidezno nonšalantnost in »ekspertnost«: eden z zelo očitno uporabo telovadnih prvin (predvsem zgornjih okončin), drugi skoraj z rokami v žepih. Ali je bilo vse res tako, kot je izgledalo, pa je že druga zgodba.
Kako je kdo kaj povedal /se predstavil
Golob je velik del časa preživel v drži napadalnega, popadljivega psa, ki mu manjka samo še en člen verige. Hvalil je vse, kar je in kar ni – posebej lastne »vrhunsko zmenegerirane« dosežke, večinoma take, ki jih je dobil napol narejene in jih je le zavlačeval, dokler zdaj končno režejo trakove. O konkretnih rešitvah za naprej – nič. Razen da potrebujejo še en mandat, da dokončajo začeto »propadanje« na mnogih področjih. In to je govoril s »producejevsko« držo ter strmel naprej.
Janša je z umirjenostjo, težo argumentov in skoraj šolsko natančnostjo opozoril, da se država ne vodi tako, da se delaš velikega razdeljevalca denarja, preden kaj ustvariš. To je pogubno za ekonomijo države. Z mojimi besedami: dati sedanji koaliciji še en mandat je enako, kot da lastnemu pogrebniku daš lopato, da ti izkoplje grob. Pogubno razmišljanje nekoga, ki so ga nekoč slavili kot »vrhunskega« managerja.
Ostali pa..
Razen predstavnika NSi, ki je bil dokaj konkreten v svojih videnjih in morebitnih prijemih, so se vsi ostali osredotočali predvsem nase: Logar s svojim kriljenjem,
Prerod-ovec v slogu »malo se hecam«,
Resnica-ovec kot stara plošča s svojim že ne več tako simpatičnim »šprahfelerjem«,
Mesec s sanjavo socialistično škodljivostjo,
in žal tudi Han, ki se je slabo pripravil – kot da mu manjka pol metra nepopitih brizgancev.
Posebej je izpadel smešen, Han namreč, ko je ugovarjal Janši glede Golobove ideje o pošiljanju dveh slovenskih vojakov na Islandijo ter krohotanju v bruseljskih krogih in dobil »žebelj v glavo«: Janša mu je mirno povedal, da je bil njegov odhod v Ukrajino pred štirimi leti in kasneje prihod v Bruselj vreden mednarodne in medijske pozornosti – 200 mikrofonov pred njim, pred predsednikom vlade pa trije, pa še tisti na ukaz in iz iste medijske hiše.
Med pomembnejšimi ugotovitvami tega ponedeljka je odločilna ta: koliko od rečenega in ponovljenega sploh drži. Glede na vse videno, slišano, prebrano in analizirano je rezultat najmanj 5 : 0 za opozicijo (seveda brez Stevanovića in Prebiliča).
Komu verjeti?
Zdi se, kot da pamet počasi prihaja tudi nasproti tistim 400 tisoč samonaplahtanim, ki so pred štirimi leti hiteli po lopatah, da bi si izkopali finančno, socialno, varnostno, kulturno in še kakšno luknjo, v katero nas je pripeljala sedanja vzvišena in puhloglava garnitura.
Zvezde bodo morale 22. marca imeti dobro konstelacijo. Ljudje, volivci, prebivalci pa imamo glavno vlogo pri odločanju o naslednjih štirih letih – in še kakšnih zraven. Vsak, ki pričakuje blaginjo, varnost in dobro počutje zase in za svoje bližnje, bo že vedel, kaj narediti.
