Piše: Borut Korun
Na Bližnjem vzhodu se odvija spopad gigantskih razsežnosti. V Trumpa, ki vodi vojno za Novi Iran, so danes uprte oči sveta. Nekatere so besne, druge se polnijo s solzami, mnoge so polne upanja.
Iran oziroma Perzija je bila že vedno kraj velikih, odločilnih in prelomnih dogodkov. In skoraj vedno so bili pri tem dogajanju odločilno soudeleženi ljudje evropskega porekla. V starem veku so Perzijci ustvarili velikanski imperij, potem pa so bili poraženi v Grčiji. Perzijo, ki je preživela svoje poraze pri Salamini, je pozneje, spet v imenu Grčije, premagal Makedonec Aleksander Veliki. Njegovi falangi takrat nihče ni bil kos. Bila je nepremagljiva, vse dokler Rimljani niso dokazali nasprotno. Aleksander, ta Aristotelov učenec, je bil tudi nekoliko čuden. Tako kot ameriški predsednik Trump, ki zdaj hodi »po sledeh« velikega Makedonca. Perzija je bila pozneje edina sila, ki je vojaško tolkla Rimljane in ki je v neki bitki celo zajela rimskega cesarja, nek drug cesar – Julian Apostata – pa je padel v boju z njimi.
Darej je bil tisti perzijski vladar, ki je Jude osvobodil iz babilonskega suženjstva in jim dovolil oditi domov. Vsi pa niso šli in tako se je začelo judovsko brezdomstvo. Danes Izraelci tistemu pravemu Iranu, tisti Perziji, preden jo je pohabil islam, vračajo to veliko uslugo. Razbijajo islamske okove, ki jih je sita tudi večina Irancev.
Islam je lahko premagal Perzijo, ker je bila, tako kot tudi njeni nasprotniki Rimljani, izčrpana od desetletij spopadov. Perzija je po eni sami izgubljeni bitki padla v roke fanatičnim arabskim beduinom. Arabci so ji vsilili islam, vendar je ohranila svoj indoevropski jezik in pozneje tudi svojo državo.
Sodobni perzijski vladar – šah Reza Pahlavi je v 70. letih prejšnjega stoletja veliko storil za modernizacijo svoje države, pri tem pa je trčil ob konservativizem svojih podložnikov. Modernizacijo države je izvajal na precej grob način in to ga je osovražilo pri ljudeh. Te razmere je leta 1979 izkoristil verski voditelj Homeini, ki se je s pomočjo množic in levičarjev zavihtel na iranski prestol, Iran pa je postal nekakšen kalifat, najbolj nazadnjaška država celotnega Bližnjega vzhoda. Vrnil se je v čase islamskega srednjega veka (evropski levičarji so to slavili kot islamsko revolucijo); kamenjajo ženske – kar slovenske feministične politike ni odvrnilo od prisrčnih stikov z voditelji take države –, že mladoletne homoseksualce javno obešajo, ženske pretepajo do smrti, ker nimajo pokritih las, in streljajo na lastne ljudi, ki si drznejo demonstrirati. Na januarskih demonstracijah naj bi iranske sile pobile okrog 30.000 demonstrantov. Ne dvomim tudi, da so pobili vse aretirane protestnike. Če hočejo svojci dobiti in pokopati njihova trupla, morajo plačati velike vsote denarja.
V Iranu pomeni upor proti ajatoli, ki je absolutni vladar, isto kot upor proti Alahu in se zato kaznuje s smrtjo. Božjemu predstavniku na zemlji je dovoljeno vse. In ne nazadnje je Iran organizator in plačnik vseh islamskih teroristov, ki ogrožajo tudi nas. Dokler bo Iran tak, kot je, bodo obstajala teroristična gibanja, kot sta Hamas in Hezbolah, in dokler jih bo Iran podpiral, bodo šiitski hutijevci ogrožali promet po Rdečem morju. Kombinacija posedovanja jedrske oborožitve in mračnjaške srednjeveške ideologije pa bi bila več kot nevarna za ves svet.
Trump in Netanjahu imata zato težko, a pomembno nalogo – vrniti Iran v krog normalnih držav. Zgodovinski pomen njune zmage bi presegel Aleksandrovega. Milijoni Irancev stiskajo pesti, da bi se to zgodilo in da bi njihova Perzija postala spet vredna svoje ponosne preteklosti. To bi bila hkrati pomembna zmaga Zahoda, zato je razumljivo, da evropski in slovenski levičarji, ti odpadniki naše civilizacije, tudi zdaj, kot že leta 1979, simpatizirajo s fanatičnimi Alahovimi služabniki.
