Z nizom slovesnosti in manifestacij pod geslom Boj se nadaljuje so včeraj obeležili 121. obletnico ilindenske vstaje in Kruševske republike ter 80. obletnico prvega zasedanja ASNOM.

Osrednja prireditev ob Ilindenu – Dnevu republike je v Kruševu na Gumenju in na območju Mečkin kamen, kjer jih je nagovoril predsednik vlade Hristijan Mickoski, ki je pred tem položil cvetje na grob Nikole Kareva, na spomenik Sliva in na Mečkinem Kamnu. Ne pozabimo, da je za tamkajšnje pravoslavce, ki predstavljajo večino, tudi pomemben verski praznik Sveti Ilija.

Tako uradno, slovesno in predvsem domoljubno ter dostojanstveno.  Protokolarna porazdelitev med predsednikom vlade, predsednico in ministrom za kulturo RSM.

Pa vendar…

So tudi  pogumni in vizionarski državniki, ko spregovorijo  o nedoseženem cilju praočetih bojev za Zedinjeno Makedonijo. Potrebno je spomniti da so iniciatorji in prvi voditelji tega osvobodilnega boja, najprej kulturni in kasneje nacionalno politični,  izhajajo iz dela Makedonije, ki ni danes v sestavi Makedonije,  ki ima »invalidno« ime Severna Makedonija. Sam se nisem rodil v Severni Makedoniji, ampak v Makedoniji, tako kot je moj pokojni oče rojen v Makedoniji, delu, ki je danes v Grčiji. Makedonija in makedonski etnos ni samo znotraj meja tega naziva, ki je nenaraven, ali invaliden, kot sem že omenil.

Turki so se na današnjem ozemlju današnje Makedonije zadržali celih 518 let. Ob odhodu, po nepravičnih Balkanskih vojnah,  je bilo ozemlje z makedonskim etnosom razdeljeno med Srbijo, Bolgarijo in Grčijo.  Danes ima Turčija zelo intenzivne politične,  ekonomske in kulturne odnose z  Makedonijo. Morda tudi zato ker niso želeli zatreti vso makedonsko kulturo in samobitnost. ostali malo , dobro ali celo odlično hlinijo.

Kako je danes?

Ob vsej izpričani deklarativni zavezanosti nedotakljivosti in ozemeljski celovitosti države, ki so jo »skupno« in hinavsko posilili v sprejem geografske ločnice, so  danes odnosi, ki ne kažejo na pretirano razliko v primerjavi s takrat jasnim, danes pa v celofan ovitim mnenjem, da je porazdelitev bila pravšnja za najbližje njene sosede.

Srbija delno korigira sebe  glede na skupno sobivanje v nekdanji državi. Bolgari so, razen v obdobju Georgija Dimitrova in morda delno v času Todorja Živkova, skoraj ves čas in očitno potencirali svoje ambicije po še dodatnim širšim kolačem makedonskega etničnega  »kolača«.  Celo tako daleč da pogojujejo vsiljeno omenjanje »bolgarske« ne-manjšine  v makedonsko ustavo za morebitno pridružitev k Evropski uniji. Del makedonske socialistične mafijske oblasti je tako rekoč pokleknil  pred tem bolgarskim izsiljevanjem. In ta bolgarski valjar »deluje«, in uničuje.

Grčija je bila ves čas in še je pod pritiskom lastne javnosti, da sedanja država, tudi po njihovi »zaslugi«, za to da se, če se le da, ne uporablja ime Makedonija. Baje zaradi močnih »iredentističnih«  teženj Makedoncev slovanskega porekla.

V čem je bistvo nedokončanega boja?

Osvojitev ozemelj? Nič od tega. Ne drži in ni res. Le to da tam kjer je makedonsko nacionalno, jezikovno in kulturno telo zastopano, da lahko diha, razmišlja, govori, zapoje v njemu prvinskem jeziku.  V tem smislu je bo nedokončan. Danes razgradnja ustroja ni prvi, niti drugi namen. Namen pa je da poleg vsega doseženega civilizacijskega  napredka, da vsi ti lahko živijo polno nacionalno, jezikovno in kulturno življenje.

Ja, to jim želim tudi jaz kakor so si želeli moji predniki po očetovi strani, pa tudi vsi sorodniki, daljni in bližnji,  ki so raztepeni po sosednjih državah in po  belem svetu pa izvirajo iz območij, ki zagotovo spadajo pod etnično, jezikovno in kulturniško bitje makedonsko!