16 C
Ljubljana
sreda, 12 maja, 2021

O centralnem planiranju za Pirjevca in Partizane

Akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec v Partizanih tehtno opozarja na vrsto komunističnih laži, s katerimi so tlakovali pot na oblast. Ena najbolj prostodušnih in pogosto ponovljenih laži je bila, da bodo komunisti po vojni dopustili svobodno zasebno gospodarsko delovanje. Valovi nacionalizacij in zagrizeno zatiranje zasebnega gospodarstva do razpada režima odkrivajo vso podlost teh laži. Vendar pa uničenja talentov in blagostanja, ki ga je povzročila ta komunistična politika, ne moremo razumeti, dokler ne bomo spoznali tisoče usod najbolj ustvarjalne in poslovno uspešne slovenske in tuje elite, ki je gradila slovenski kapitalizem.

Naj ilustriram ta komunistični policid in kulturocid nad slovenskim podjetništvom s spomini Petra Hribarja st. (1911 – 1992).  

Hribar st. je na prošnjo svojega sina Petra ml. napisal nekaj spominov na drugo svetovno vojno in povojni čas. Bil je član rodbine Hribar, lastnik tekstilne tovarne Pletenina. Hribar je pred vojno z arhitektom Vinkom Glanzom snoval delavsko naselje za svoje delavce. Imel je velikopotezne poslovne načrte, zlasti s tovarno letal.

Brata Rada in ženo Ksenijo so umorili partizani 1944, brat Zoran je bil obsojen na Nagodetovem procesu leta 1947. Družinsko premoženje je bilo zaplenjeno.

Peter Hribar st. je bil ob napadu sil osi na Jugoslavijo aprila 1941 pilot v Mostarju. Po premiku v Užičko Požego so napadli nemške enote v Kačanički klisuri. Nato je enota razpadla. Po vrnitvi v Ljubljano se je Hribar zanimal predvsem za tovarno, nekaj časa je podpiral kraljevo vojsko v domovini. Podpisal je božično protikomunistično poslanico leta 1943 kot predsednik Sindikata oblačilne industrije. Izogibal se je stikov z okupatorji, prav tako je zavrnil sodelovanje s partizanskim gibanjem.

Takoj po prihodu Jugoslovanske armade v Ljubljano so ga maja 1945 aretirali.

V zaporniški sobi jih je bilo 48: »Ste­nice so vedno zmagovale; jih je bilo preveč. Latrina v kotu je bila stalno zase­dena, pa samo prve dni, Ko ni bilo hrane, tudi latrine ni bilo več treba.  

Tako smo počasi slabeli in lezli v same sebe.«

Po nekaj tednih so ga obsodili  na tri leta prisilnega dela, odvzem državljanskih pravic in denarno kazen – to so kasneje spremenili v zaplembo premoženja.

Že v Ljubljani je obolel za krvavo grižo. Potem so ga premestili na prisilno delo v Kočevje.  Prestal je bolezen in po nekaj mesecih so ga izpustili. Hribar se spominja več ljudi, ki so mu pomagali v zaporu s strokom česna, čajem, za izpust ga je predlagal prijatelj – nekdanji advokat, ki mu je prišel njegov primer v roke.  

Hribar je prišel domov, »oskubljen do kože«. Poročen, s tremi malimi sinovi.

Začel je razvažati radensko pri nekem prekupčevalcu. Ta je z radensko vozil tudi prepovedano meso in zato so ga obsodili. Hribar je bil kot šofer obsojen za sokrivdo na 10.000 din kazni.

Potem se je preizkusil v planskem gospodarstvu. V komunistično ekonomijo so prišle tudi »trgovske duše iz starega časa«.  »Ti stari mački so bili močno izurjeni v trgovinskih poslih. Vedeli so, da je treba s volkovi lajati. Prevzeli so vodstvo in iniciativo, kjer se je pokazala prilika in potreba. In potrebe je bilo več kot dovolj, saj so spočetka zasedli ta mesta razni zaslužni partizani, ki razen svoje puške niso poznali ničesar drugega.« Eden takih mu je ponudil mesto »predstavnika kemične industrije v Srbije za Slovenijo«.  Dosegli so, da so mu vrnili državljanske pravice.

Odprl je pisarnico. In čakal na odločitve »centralne planske komisije«. Po mnogih intervencijah je iz Beograda prispel »prispel prvi sveženj pogodb za nabavo vsakovrstnega materiala v slov. tovarnah, vsaka pogodba v devetih izvodih.  Izgledalo je zelo resno.«

Hribar se je najprej odpravil v Celje. Tam so mu v tovarni povedali, da je s takimi pogodbami prišlo že več ljudi. In dodali: »Sicer pa, gospod moj, tudi če bo tovarna spet pričela obratovati, vi na vašo pogodbo dolgo, dolgo nič ne bi dobili. To pa zato, ker ima armija vso prioriteto. Armija ima svoje ljudi tukaj in čim se pojavi kakšna produkcija, le-ta takoj izgine v njenem nenasitnem žrelu… Upam, da razumete?«

Isto je zvedel tudi v tovarni v Ptuju.

In tako se je vrtelo kar naprej.

Bilo je hudo, kot povzame: »Trpljenje je bilo tako fizično kot duševno zelo resnično in včasih na robu obupa. Vzemi samo dogodke v zaporu takoj po prihodu partizanov v mesto. V isto sobo so med drugimi strpali nekoliko bolj rejenih moških. V nasprotju s suhci so vsi ti možje pomrli nekako pol leta potem, ko so prišli iz zapora. Tako naglo oplahnjenje njih narava ni prenesla. – Torej je šlo precej zares! Življenje je bilo cenejše kot življenja zajca v prosti naravi: zajca si lahko pojedel, človek pa ni bil za nobeno rabo – se razume, če je bil nasprotnik. Ta neprestani pritisk, večni strah, kaj se utegne zgoditi v naslednjih dveh minutah, dneh ali tednih, občutek, da ti je tajna policija stalno za petami, morda v osebah, ki so tvoji prijatelji, Vse to je pričelo izpodjedati duševno uravnovešenost. Recipročno še veča živčnost, ki izpodjeda stalnost in energijo in ne traja dolgo, da se pri­bližaš stanju brodolomca. Kakor vse drugo, je tudi to bilo načrtno. Spravi ljudstvo v strah – pa mu lahko diktiraš po volji. Z menoj je seveda enako trpela familija. Živčnost je rodila neučakanost, le-ta trzavice, in konec je bil neminovni zlom familije.«

Hribar je potem obupal. Leta 1950 je vzel s seboj deset- in dvanajstletnega sina, tretji sin je bil za tvegano pot premajhen, in pobegnil v tujino: »Meni zunanji svet ni bil neznan in nisem pričakoval čudovite Amerike, kakršno so si predstavljali Slovenci doma. Vkljub pripravljenosti na razočaranja, so me zunaj zagrnile težave brez konca in kraja, katerim sem le s težavo odoleval. Preseljevanje iz kampa v kamp, s končno odločitvijo, da ne morem nikamor emigrirati, ker  nimam žene s seboj, in žena, ki je ostala doma, predstavlja nevarno zvezo podtalnega delovanja..

Samo po srečnem naključju sem nazadnje prišel v Kanado, ki je bila prva leta le niz neprestanih razočaranj. In vse to samo zato ker se nisem strinjal s na­zori in metodami domačih vladajočih krogov.«

Ko bomo sešteli tisoče podobnih usod z umorjenimi, oropanimi, preganjanimi, obsojenimi, diskriminiranimi, segregiranimi, stigmatiziranimi … , bomo šele razumeli, kako je razredni boj proti zasebnemu podjetništvu opustošil Slovenijo.

 Dr. Jože Dežman

Prihodnji teden o Pirjevcu in Partizanih v vicih 

Zadnje novice

Sorodne vsebine