Piše: Miro Petek
Ko sem pred četrt stoletja dobil v roke dokumente o pranju denarja v takratni državni banki NKBM, sem zaslutil veliko novinarsko zgodbo, preden pa sem se je lotil, sem takratnega odgovornega urednika Večera vprašal, če jo bodo objavili.
NKBM je bila lastnik Večera, predsednik uprave banke in tudi nadzornega sveta Večera pa Jože Glogovšek. Odgovorni urednik Milan Predan je bil odločen, naj delam zgodbo, ker če takih razkritij ne objavljamo, potem smo novinarstvo pokopali. Starejšim bralcem so nadaljnji dogodki več ali manj znani: kmalu po objavi članka so zamenjali odgovornega urednika, sam sem dodal še nekaj člankov o koroški gospodarski mafiji in februarja 2001 mi je kriminalno podzemlje pred mojo hišo pripravilo sprejem.
Glogovšek je takrat na parlamentarni preiskovalni komisiji, ki je ugotavljala politično ozadje tega napada, vehementno dejal, da ni stvar novinarjev, da bi preiskovali pranje denarja. Ta izjava je dejansko bila napotilo novinarjem, saj se kasneje pranja milijarde evrov iranskega denarja v NLB ni lotil noben dominantni medij. In tudi organi pregona ne. Iz teh časov je znana tudi izjava takratne generalne državne tožilke Zdenke Cerar, ki nas je podučila, da vsaka svinjarija v državi še ni kaznivo dejanje. Z današnje časovne distance vidimo, da je ta pravni poduk dejansko postal praksa. Tudi največji kriminal v državi ostaja na ravni svinjarije in ni preganjan ter sankcioniran.
Glogovškovo razumevanje, kaj novinar sme in česa ne, so že zdavnaj ponotranjili mnogi politiki, današnja struktura z Golobom na čelu pa gotovo najradikalneje. Stanje v novinarstvu je slabše kot kadar koli in seveda ne gre pričakovati, da bi danes novinarji razgalili svojega medijskega lastnika, čeprav je ta evidenten kriminalec. Tega pač ne smejo, težko pa razumem, da so vendarle tako servilni do oblasti, da tu ne opravljajo svoje naloge in poslanstva novinarja. Seveda vemo, zakaj: ponižno morajo služiti propagandi, ki jo je zaukazal medijski lastnik, ker je ta odvisen od oglasov državnih podjetij in državnih subvencij – in to je za novinarje smrt. Ponižani in degradirani so na raven propagandistov, ker so eksistenčno odvisno od tajkunskega delodajalca, ki je sklenil pakt s politiko. Izgubili so vso kredibilnost, kar je za novinarja in novinarstvo smrt. Poroka medijskih lastnikov s politiko in odvisnost medijev od politike in paradržavnih podjetij sta uničili kakovostno novinarstvo. Tisti del medijske krajine, ki ni sestavni del tega propagandnega ideološkega stroja, pa ista politika uničuje na različne načine, tudi z gestapovsko parlamentarno preiskovalno komisijo.
Pred volitvami bomo seveda spet poslušali bebaste floskule o volitvah kot prazniku demokracije. Demokracija je v Sloveniji le delna ali navidezna, je demokracija z napako. Polnokrvna demokracija bi bila sposobna zoperstaviti se oblasti, ki pri svojem delu brezobzirno uporablja avtokratska orodja, kot to počne aktualna vlada.
Golobova retorika, ki drugače misleče zlahka odpiše kot fašiste ali janšiste, selektivno usmerjanje oglaševalskega denarja v medije, ki so oblasti prijazni, odkrito sovražen odnos do posameznih poklicnih skupin ter regulativni pritiski, podkrepljeni s škodljivimi zakonodajnimi posegi, skupaj rišejo vzorec ravnanj, ki bolj kot na zrelo demokracijo spominja na prakse avtokratskih režimov.
Kritično novinarstvo je varovalka pred zlorabami države in politike. Ker Golobov dvor po najrazličnejših obvodih financira medije, v zameno pričakuje – bolje rečeno: zahteva! –, da ti njihovega kriminala ne bodo razkrivali. In da bodo gradili kult osebnosti Robija in Tine, ki je postal stalni politični rekvizit, drža tega para pa je v naš prostor vnesla vso monarhistično simboliko in monarhistično logiko, ki se je ne bi sramovale niti najbolj tradicionalne monarhije.
