Bistvo moderne dobe sta znanost in tehnika – to dvoje je postalo alfa in omega naše civilizacije. Znanost: znanost za tehniko (fizika, kemija). Tehnika: visoko razvita orodja, izumljena in razvita s pomočjo znanj teh empiričnih znanosti. Oboje se je začelo v renesansi (16. stol.), to je čas znanstvene revolucije, rojstvo znanosti eksperimenta in merjenja, in v tem času je Leonardo da Vinci tudi zaslutil (nakazal) nadaljnji razvoj orodij (orožij), ki jih pri svojem delovanju uporablja človek.
V svojem nadaljnjem razvoju sta bili znanost in tehnika medsebojno odvisni druga od druge, znanost se ukvarja z bistvenim, tehnika z uporabo le-tega na konkretnem orodju, v specifičnih pogojih njegove izgradnje in delovanja. Tehnika je »praksa znanosti«. Ta znanost in tehnika sta ustvarili racionalistično in industrijsko civilizacijo.
Bili so trenutki evforije v razvoju te civilizacije, ko so mnogi mislili, da bo znanost rešila vse naše probleme in da vsemu temu napredku ne bo konca, da bo »razvoj proizvajalnih sil« šel nekam v neskončnost kljub občasnim padcem. Vendar so to bila leta, ko znanstveno-tehničnemu razvoju res še ni bilo videti meja, ni bilo še omejitev glede surovin, energije, ni še bilo veliko okoljskih problemov.
Danes smo se glede tega, kar je ustvarilo moderno dobo in kar jo ohranja (znanost, tehnika), precej streznili. Najprej: napredku znanosti in tehnike so se začele zarisovati meje, nadaljnji napredek zahteva vedno več znanja, časa, denarja, rezultati in koristi od tega pa so vedno manj gotovi. Znanost in tehnika sta povzročili mnoge negativne učinke na naravo in družbo, česar smo se ovedeli šele v zadnjem času, morda prepozno.
Vzroki propadanja
Seveda, človek se je podal v ta razvoj (orodij) zato, ker si je od tega obetal (predvsem materialne) koristi. Gotovo ni kaj dosti razmišljal o morebitnih negativnih posledicah, vseh pa seveda tudi ni bilo mogoče predvideti (najbolj daljnovidni so to zaslutili, da Vinci je ob koncu življenja menda zapadel v apokaliptične vizije).
Danes se soočamo s krizo okolja, ki je posledica tega »napredka«. Visoko razvita orodja posredno ali neposredno uničujejo naravo. Najprej: ta orodja so raznovrstna in visoko učinkovita, človek se je z njimi vrgel na naravo in jo začel še bolj intenzivno ropati, čezmerno izčrpavati. Nadalje: bistvo teh orodij je (zaradi česar so tudi učinkovitejša), da jih ne poganja več sila mišic, ampak nek drug izvor energije, človek je za to začel uporabljati predvsem fosilna goriva, ki so atmosfero obremenila s preveč CO, zaradi česar je vremensko dogajanje vrženo iz ravnovesja in bo vedno bolj iztirjeno. To pa uničuje naravo, usodno je uničevanje gozdov, in zaradi segrevanja so številne živalske vrste že izumrle. In človek je z »visokim dosežkom kemije«, s plastiko, že močno onesnažil oceane, ne, vso naravo. Napredek ni samo »napredek«, kemija ni samo (z umetnimi gnojili) odpravila lakote, ni (s pesticidi, herbicidi) le olajšala pridelave hrane, s tem je tudi zastrupila zemljo in hrano. Vsaka pozitivna stvar v tem svetu potegne za sabo tudi negativne učinke.
Učinki znanosti in tehnike na družbo
Seveda so zato empirične znanosti kot teoretični vidik nekega procesa v civilizaciji in tehnika kot njegov praktični vidik povzročile negativne učinke tudi na družbo. Te znanosti, ki se jih učimo po šolah, okužijo naše možgane z neko podobo sveta in človeka ter z načinom mišljenja, kar vse v človeku povzroča racionalizem, ki je postal kuga te dobe, kuga, ki je bolezen duše in vodi v duhovno smrt. Uporaba teh dosežkov v tržnem gospodarstvu je ustvarila uživaško potrošniško družbo, množice zapeljala v materialistični način življenja, v služenje denarju, ne, prav v čaščenje Denarja. Oboje, racionalizem in materializem, pa nas je zapeljalo v ateizem, v velik odpad od vere, od krščanstva, od tistega dejavnika, ki je odločilno izgrajeval srednji vek. Hočem povedati, da je zaradi tega »napredka« človek tudi ogromno izgubil. Zaradi izgube vere so se zamajali nekoč trdni etični temelji, v tej (racionalistični, industrijski) civilizaciji je zavladal kaos. Civilizacija je zašla v krizo tudi zaradi svoje enostranosti: že stoletja se razvija predvsem v smeri razvoja znanosti in tehnike. Paradoksalno: ta napredek bi zahteval tudi etični napredek človeka (ker delovanje z orodji zahteva več odgovornosti), a se je vzporedno z njim dogajala degradacija etičnih temeljev.
Na kratko glede učinkov na družbo: znanja in instituti, na katerih gradi zahodni človek svojo civilizacijo od renesanse naprej (znanost, tehnika, demokracija, tržno gospodarstvo), uporaba teh znanj znotraj njih je to civilizacijo po nekem trajanju in razvoju morala pripeljati v stanje, ki ga živimo danes, se pravi v stanje velike duhovne in moralne krize.
V tem vidim odraz propadanja (staranja) neke civilizacije. Staranje pa je ireverzibilen (nepovraten) proces, ki se konča s smrtjo. Bolezensko stanje civilizacije se kaže tudi v pojavu paradržav (globokih držav) po svetu, ki nimajo formalne, ampak dejansko oblast. Pri njih gre za sprego ekonomske in politične moči, gre za omrežja moči, delujoča iz ozadja, ki povzročajo finančno izčrpavanje družb in delujejo kot ogromen parazit, ki jih siromaši. Lahko bi jih primerjali z rakom, ki je tudi (lahko) smrtonosna bolezen, mnogokrat neozdravljiva.
Skratka: civilizacija se je ujela v spiralo kaosa in številnih kriz. Mnogi še vedno vidijo rešitev iz tega s pomočjo mehanizmov demokracije kot političnega sistema, s spremembo oblasti, s postavitvijo boljše oblasti z volitvami … Jaz osebno tega ne vidim, peklenska spirala se bo vrtela naprej, družba bo zato vedno teže delovala, zato bo prišlo do nemirov, uporov, prevratov, revolucij …, po svetu se pravzaprav to že dogaja.
Kar se razcveta, enkrat začne propadati, tako tudi vsaka civilizacija po svoji kulminaciji doživi zaton, enako se danes dogaja z našo racionalistično civilizacijo. Ekonomsko propadanje: civilizacija že dve stoletji svojo ekonomsko prosperiteto gradi na tehniki. Če pogledamo na gospodarski razvoj s čisto tehničnega vidika in z vidika ekonomske logike, je jasno, da tak napredek ni mogel iti v nedogled. Najprej: znanost in tehnika sta naleteli na svoje meje, ni več revolucionarnih znanstvenih odkritij, ni več revolucionarnih tehničnih izumov. In tehniko so dobili tudi drugi narodi po svetu in začeli konkurirati Zahodu. Svetovni trgi so se zasitili. Začele so se pojavljati težave z resursi – s surovinami, z energijo.
Pojavil pa se je še en dejavnik, ki povzroča tudi ekonomsko propadanje: propadanje narave in družbe, ki sta ga sprožili ravno moderni znanost in tehnika. Tu ogromno škode povzročajo zlasti podnebne spremembe. Znanost in tehnika sta nas zapeljali v ateizem, kar povzroča degradacijo etičnih vrednot, nemoralnost pa seveda močno škoduje tudi ekonomiji. Ni vedno bolj onesnažena samo zunanja materialna narava, vedno več je nesnage tudi v ljudeh, v naši notranji, duhovni naravi.
Procesi propadanja narave in družbe se bodo nadaljevali, moderna doba bo v svojem razvoju prišla do točke, ko ne bo več poti naprej. Civilizacija ne bo več mogla delovati, vse skupaj se lahko konča z vojno in uničenjem.
Pojmovanje civilizacije
Premagati je treba »samoumevni evrocentrizem«: naša civilizacija ni edino mogoča oblika civilizacije in ne nujno najnaprednejša. Naša kultura se že dolgo razvija enostransko: predvsem v smeri tehnike in samo materialnih vrednot, vsa je obrnjena k zunanjemu. In večinoma smo družbeno (spoznavno-miselno) močno pogojeni z vsem tem, skozi to prizmo (se pravi enostransko in zato zmotno) gledamo tudi na civilizacijo in s tega vidika je le-ta »napredna«, v primerjavi z »nerazvitimi« uživamo blaginjo. Vendar: ali je najvišji cilj civilizacije v zadovoljevanju telesnih potreb in večanju materialnih udobnosti? Če tako gledamo nanjo, pravzaprav ni potrebe, da bi delali na novi obliki civilizacije. In danes mnogo (večina?!) njenih pripadnikov tako gleda nanjo, ne čutijo potrebe po radikalnih spremembah.
Kaj naj bi bil najvišji cilj človeške civilizacije? Vsekakor razvoj človeške osebnosti, in to ne samo v smeri znanosti in umetnosti, ampak tudi in predvsem v smeri napredka človeka kot duha, kot (tudi) duhovnega bitja. Če pogledamo na kulturo s tega vidika, pa moramo ugotoviti katastrofo. Znanja in instituti, na čemer funkcionira moderna civilizacija (znanost, tehnika, demokracija in tržno gospodarstvo), so v tej kulturi vzpostavili zelo močne silnice, ki povzročajo degradacijo vere, krščanstva, ki so povzročili zrušenje enega od nosilnih stebrov kulture Zahoda. Posledica je stanje »džungle« v človeški družbi, stanje »puščave in divjine« − opustošenja v dušah ljudi in kaosa v družbi. To stanje še namerno vzpodbuja in potencira sistem »medijske demokracije« (takšno demokracijo je spet omogočila tehnika!). Zakaj? V demokraciji je boj za oblast v boju za volivce, v tem sistemu pa se pridobivajo predvsem z močjo medijev. In da bi ljudi prek medijev lahko čim bolje indoktrinirali, jih zmanipulirali, je treba ustvarjati za to ustrezno stanje v njih in v družbi. Tu ni zaželen notranje zgrajen človek močne volje, sposoben misliti s svojo glavo. Zato se prek medijev vsakodnevno dogaja načrtna duhovno-mentalna degradacija ljudi tako, da jih prek njih hrani s poplavo ničevosti. Zmanipulirati pa je laže zbegane ljudi v zmešani družbi, in to se spet dela prek medijev. Pri tem veliko vlogo igra propagiranje svobodne spolnosti in nasploh čutnega uživaštva, s tem pa se razbijajo, uničujejo družine, v mladih pa povzroča veliko duhovno slabost. Zaradi vsega tega moramo civilizacijo takšne demokracije imeti za anticivilizacijo, ker deluje v nasprotju z ideali reda, urejenosti, razvoja in napredka človeka.
Prehod v novo dobo – nova renesansa
Torej: to (moderno) civilizacijo imamo lahko za propadlo, a če živimo v poslednjih časih umirajoče moderne dobe, ni rečeno, da nas čaka konec sveta. Mislim, da je nujno treba izpeljati prehod v novo dobo, podobno kot je bila renesansa prehod iz srednjega veka v novi vek. Kje in kako začeti? Način, kako bomo začeli ustvarjati novo obliko civilizacije, bo odvisen od stanja na svetu, od okoliščin, sredi katerih moramo delovati, in od tega, kako človeško civilizacijo pojmujemo, kakšne vrste kulturo želimo zgraditi.
Stanje na svetu: znanost in tehnika sta po nekem trajanju in razvoju vzpostavili popolno gospostvo satana na Zemlji, on vlada z močjo kapitala, ki napaja medije. In v namen takšnega načina izvajanja oblasti (prek medijev) uničuje duše, jih spreminja v ruševine, in seje zmedo, poskuša nas zmesti. Satan je ustvaril zmešano človeško družbo (satan: »tisti, ki vse zmeša«). Ker smo postavljeni v takšen svet, se moramo znotraj njega vsakodnevno odločati, delovati ne le v kaosu in zlu, živeti moramo tudi hitro, zapleteno življenje s tehniko. Iz vsega je razvidno in na dlani, da je dogajanje sveta neprimerno bolj nepregledno in nepredvidljivo kot nekoč. In odločati se sredi takšnega dogajanja je zato veliko bolj zahtevno kot nekdaj.
Kakšno obliko civilizacije (in na kakšen način) naj bi začeli graditi sredi takšnega sveta? Kakšne cilje in vrednote naj bi le-ta zasledovala?
Vsekakor bi bilo treba začeti z bistveno drugačnim znanjem, kakršno je racionalistično (naših materialističnih znanosti). Če npr. izhajamo iz Svetega pisma (iz razodetih resnic), je človek tudi duh, ne samo telo, in v življenju naj bi najprej iskal to, kar potrebuje duša (Boga). Naj torej ne bi skušali najprej zadovoljiti svojih telesnih potreb (po hrani, spolnosti …) in svojih materialnih želja. Materializem ni prava pot, materialne dobrine ne smejo biti temelj našega življenja. Se pravi: novo, naprednejšo, zrelejšo civilizacijo je treba začeti graditi na duhovnem, ne na materialnem temelju.
Človek, ker je (tudi) duh, je tudi »neskončno bitje«, ker je v svojih hrepenenjih naravnan na neskončnost, znotraj zemeljskih stvari (ki so omejene, nepopolne) ne more najti potešitve svojih želja. Novo civilizacijo je torej mogoče graditi tako, da sredi tega sveta poskušamo delovati tako, da bomo dosegali tisto, kar potrebuje duša (Boga), ne najprej to, kar potrebuje telo. Preden začnemo delovati v neki smeri, pa se moramo odločati, odločiti. Zato smo postavljeni pred ta problem: kako se na odru sveta pravilno odločati, se usmerjati.
Problematika odločanja
Življenje je bojevanje in je neke vrste igra, lahko bi ga primerjali z igro šaha: to je spopad in igra. V tem spopadu seveda vsak udeleženec želi zmagovati, se čim bolj izogniti napakam in različnim nesrečam. Pri šahu sta dva igralca in omejeno število figur na omejenem polju, dogajanje je pregledno, nepredvidljive so le poteze obeh šahistov. In šahist navadno ne more predvideti, kakšne posledice bo imela njegova poteza, ali ga bo približala zmagi ali porazu – ker ne pozna namer nasprotnika.
Tudi mi moramo na odru sveta igrati: vsak svojo vlogo (celo več vlog) in tudi življenje je bojišče, moramo se boriti, se odločati, se usmerjati; tudi tu se podobno kot pri šahu navadno pred nami odpira več poti. Vendar pa je tu polje bojevanja mnogo bolj kompleksno in nepregledno in udeležencev te »bitke« je veliko, mi pa navadno ne poznamo njihovih namer. A nekaj je gotovo: uspeh (izid) naših delovanj ni odvisen samo od naših naporov in odločitev, še mnogo bolj je odvisen od dogajanja okrog nas. Upoštevati je nadalje treba, da imajo naša dejanja vedno neke učinke tudi na dogajanje okrog nas, lahko že neopazno dejanje sproži vrsto posledic, celo veriženje dogodkov v svetu. Posledice naših odločitev in aktivnosti so lahko šibke ali katastrofalne, lahko so pozitivne ali negativne. Iz tega sledi, da je področje odločanja tudi področje etike. Problem je, da mi kljub svoji dobronamernosti lahko v svetu (družbi) sprožimo celo verigo slabih posledic – tudi zato, ker nimamo pregleda nad dogajanjem sveta. Problem je, da se človek te kulture, opremljen z racionalističnimi znanji in s tehniko, v resnici ne zna pravilno usmerjati, odloča se lahkotno in neodgovorno, ker se tudi ne zaveda tu opisanih stvari, ne razmišlja o tem. Zahodni človek bi se moral opremiti tudi z znanostjo za spoznavanje resnice o dogajanju sveta. Toda kaj naj bi bila resnica o dogajanju sveta? To je poznavanje resnice o dogodkih, ki to dogajanje gradijo, védenje o tem, kaj osebe in stvari, ki nastopajo v njih, v resnici so, kaj se dogaja »za kulisami« …
Moderni človek si pri tem skuša pomagati s svojimi (empiričnimi) znanostmi in se opira na svoj Razum. A iz povedanega je gotovo dovolj razvidno, da ne bomo mogli spoznavati resnice o dogodkih (stvareh) sveta, tudi če se tega lotimo z znanji vseh naravoslovnih in družboslovnih znanosti skupaj. Narava dogajanja je namreč takšna: je nekaj mnogo preveč kompleksnega, nepreglednega, nepredvidljivega, dinamičnega, da bi mu mogli z metodami vseh teh ved in s svojo omejeno pametjo do živega. Priznati moramo, da glede tega živimo in hodimo v temi (neznanja).
Človek je telo in duh, in če sledimo (od Boga) razodetim resnicam o človeku, je človek kot duh neskončno bitje, potopljeno v končnost materialnega sveta, in znotraj njega naj bi najprej iskal tisto, kar potrebuje duša (Boga), ne tistega, kar potrebuje telo (hrano, obleko …). Če bo to iskal, bo Bog skrbel tudi za njegove telesne potrebe. Boga pa išče (najde) tako, da išče njegovo voljo (kaj On želi od njega). To voljo mora najti, spoznati, če naj Bogu sredi sveta služi (in s tem Boga dosega). A svoje želje lahko Bog človeku razodene le neposredno, po svojem Duhu. S tem smo prišli do revolucije pri svojem odločanju na odru sveta: do odločanja ne samo z Razumom, do odločanja, ko se začnemo usmerjati (zlasti v »strateških« odločitvah) tudi s pomočjo Duha. S pomočjo Duha lahko spoznavamo tudi resnico o dogodkih sveta.
Vsekakor s tem načinom delovanja v svetu (ko nas vodi Duh) dosegamo vzvišeni cilj, življenje duše v Bogu, s tem rastemo, se notranje, duhovno izgrajujemo. Največ vredne stvari (bogastvo Boga) je mogoče dobiti le tako, so »zastonj«, a jih za denar ni mogoče dobiti – dobiti jih je mogoče le s hojo za Besedo. S to hojo se razvijamo in hkrati zmanjšujemo zlo in nered v svetu, se pravi, s tako usmeritvijo dosegamo najvišji cilj civilizacije. Iz tega sledi, s kakšnimi znanji in kakšnim načinom življenja lahko začnemo uvajati novo dobo: z revolucijo v načinu odločanja (s pomočjo Duha).
Bistvo nove dobe
Na prvi pogled jem to videti preprosto, a je za človeka zahtevna naloga in velika avantura.
Najprej: človek mora bolj zaupati Bogu (Duhu) kot svojemu Razumu, to zahteva globinski obrat – od racionalizma in antropocentrizma k teocentrizmu. In ker Duh stopa v stik s človekom na področju njegove duše (notranjosti), to zahteva obrat od pozunanjenja k ponotranjenju. In še zahtevnejša naloga: spoznavanje, učenje visokega, vzvišenega jezika Duha – ker nam Bog svoje želje daje spoznati prek tega jezika, ki je npr. jezik videnj. Zaslepljeni z racionalizmom smo namreč povsem izgubili čut za ta jezik.
A morda najzahtevnejše: sprejemati tisto, kar prihaja od Duha, naša doba je namreč ravnodušna do tega ali te stvari odkrito zavrača – tako, da si jih razlaga z različnimi teorijami. Torej vse to zavračamo zaradi racionalizma − kuge naše (moderne) dobe.
Človek nove dobe bo torej toliko zrel, da se bo jasno zavedal svoje duhovne in s tem presežne narave: tega, da znotraj materialnega sveta ne more uresničiti svojih hitro rastočih želja – to je kot gašenje ognja z bencinom. Zato tega ne bo poskušal v zemeljski (materialni) smeri, usmerjal se bo k Metafizičnemu. Zato pa se bo moral tudi opremiti z ustreznim znanjem. Znanje, na katerem bo gradila nova doba, torej ne bo samo znanje za tehniko (za delo, storilnost), ampak tudi znanje, ki se nanaša na meditacijo in kontemplacijo.
Človek naše dobe, ko je dobil tehniko (orodja!) je podlegel nekemu slepilu; najprej temu, da bo tehnika rešila vse njegove probleme, tu se je streznil, a tehnika je nedvomno povečala materialno poželenje in pohlep množic ter okrepila boj za Denar, ga spremenila celo v malikovanje. Civilizacija, ki jo je zgradil, je zato postala civilizacija velikih materialnih vezanosti.
Doseganje največ vrednih stvari v življenju (življenje duše v Bogu) pa nasprotno zahteva odpoved: pohlepu, uživaštvu, posedovanjem, skratka nenavezanost na vse zemeljsko. In kar je naši dobi sploh odvratno: sprejemanje Križa (trpljenja).
Človek je torej postavljen v svet, da bi to dosegel, da bi hodil po tej poti (odpovedi). Danes smo soočeni s krizo okolja tudi zato, ker je človek, ko je dobil tehniko, le-to začel uporabljati za nerazumno večanje materialnega bogastva in udobnosti, zlorabil jo je in bo za to kaznovan. To je tudi posledica usodne napake človeka, ki se je usmeril k zemeljskemu in zunanjemu namesto k duhovnemu in notranjemu. Zaradi tega je danes vse vrženo iz ravnovesja: človek, narava, družba. In ta civilizacija je postala babilonski stolp (simbol izgrajevanja sveta brez Boga), stolp, ki se podira, in lahko se zgodi, da se bo enkrat nenadoma in v celoti zrušil.
Zato je zadnji čas, da začnemo z novo kulturo in s tem, da skušamo vračati izgubljeno ravnovesje, odpravljati opustošenje v dušah, izgrajevati red. To pa je po mojem mogoče le z revolucijo v načinu odločanja, usmerjanja, kar pa je zahtevna naloga in zahteva preobrazbo celotne človekove osebnosti, načina mišljenja, vrednotenja, spoznavanja, življenja. Znano pa je, da je Homo sapiens pripravljen to radikalno spreminjati le v primeru, če ga kaj dovolj močno pritisne (katastrofe …). A glede na to, da se bo situacija na svetu vedno bolj zaostrovala, mislim, da bo prišlo do tega najprej pri dovolj ozaveščenih in inteligentnih, pri njih se to pravzaprav že dogaja, množice pa so otopele, spijo. Zaradi stanja na svetu (moralna kriza, nepreglednost dogajanja, nadzorovanje ljudi s tehniko, zapleteno življenje s tehniko, medijska džungla …) se bo pojavila močna potreba po znanosti za spoznavanje resnice o dogodkih sveta, po znanosti za odločanje.
Pred seboj vidim to mogočo pot civilizacije , to vizijo. Vizijo pa potrebujemo (pokojni J. Pučnik je izjavil, da bo Slovenija propadla, če je ne bo imela), Evropa (s Slovenijo vred) je zdaj nima. Iz ozadja delujoči politiki imajo pred seboj globalizem, Evropo kot talilni lonec kultur, oblast nad vsem svetom. Politiki in ekonomisti delujejo v smeri večje konkurenčnosti, večanja ekonomske moči svoje države, da bi s tem večali tudi svojo politično moč. Ekonomizem. Ta ima v končni fazi za cilj zadovoljevanje človekovih telesnih potreb. A vse to ni, ne more biti vizija, na kateri bi lahko gradili nekaj trajnega; politiki, ekonomisti, racionalistični znanstveniki je niso sposobni in je tudi nočejo (ker bi s tem sebi žagali vejo). Prava vizija bo tista, ki bo omogočila nujni prehod iz moderne v novo dobo, v naprednejšo obliko civilizacije, se pravi tista, ki bo dala novo renesanso.
Franc Bešter
