4.9 C
Ljubljana
torek, 29 novembra, 2022

Nov sod smodnika

Piše: Ivan Šokić

Na svetovnem parketu mineva še en teden, ki bi ga lahko uvrstili v rubriko “saj ni res, pa je”. Kitajska je v hudem sporu z Litvo. Jabolko spora? Tajvan. Kako je prišlo do tega? Litovci so se pustili prepričati Američanom, da namesto njih sežejo v ogenj po vroč kostanj. Račun pa je na koncu izstavljen celotni Evropski uniji.

Začnimo od začetka. Litva si je v zadnjih mesecih aktivno prizadevala za poglobitev odnosov s Tajvanom. Maske so padle že maja 2020, ko se je umaknila iz pobude 17+1, ki vključuje države Srednje in Vzhodne Evrope ter Kitajsko. Veliko huje je bilo, ko je med Tajvanom in Litvo stekla diplomatska komunikacija prek vzajemnega odprtja diplomatskih pisarn v Tajpeju in Vilni. Tajvan kot samostojno državo priznava samo 15 držav na svetu. Kitajski se ne gre zameriti.

Trditve tajvanskih politikov, da so suverena država, Kitajska doživlja kot repenčenje najstnika, ki bo prej ali slej prišel k pameti ali pa dobil lekcijo, ki je ne bo nikoli pozabil. Kitajska, ena od najstarejših civilizacij na svetu, ima čas. A ne glede na to, vseeno aktivno brani svoje interese. To je bilo dano na znanje tudi Američanom, ki so še sredi poletja iskali način, kako bi nagajali s Tajvanom. Ko je Kitajska prek državnih časopisov, ki so podaljšek komunistične partije, sporočila, da je ena od možnosti tudi vojna, so se Tajvanci umirili, Američani pa stopili korak nazaj. Tu je nastopil rezervni načrt. Poglejmo, kako daleč so pripravljeni iti Kitajci v primeru, če nekdo tretji, recimo Nato, vazal ZDA, začne nagajati Kitajski glede Tajvana.

Dobili smo tudi odgovor. Zaradi Litve je zdaj na tapeti celotna Evropska unija, ki je tako kot vedno nemočna. Litva si zdaj želi skupnega odziva, preostale države članice pa si želijo, da Litva ne bi izzivala Kitajske. Peking uradno zanika, da so uvedli kakršnekoli sankcije proti Litvi. Slon se pač ne ukvarja s početjem bolh, pravijo kitajski mediji. A evropski birokrati in poslovneži te dni vseeno tenko piskajo.

Kitajska je namreč pritisnila na podjetja iz EU, da nehajo uvažati litovske izdelke. Zaradi tega je prvi udarec že utrpela nemška avtomobilska industrija, saj so Kitajci dvema podjetjema blokirali izkrcanje izdelkov v kitajskih pristaniščih, ker so bili določeni deli izdelani v Litvi. Da bi našli ustrezne zamenjave proizvajalcev, bi trajalo leta. S podobnimi težavami v dobavni verigi se poleg Nemcev soočajo tudi Švedi in Francozi. Uradno ni sankcij, neuradno pa kitajski državni mediji svarijo, da bo Kitajska pretrgala poslovanje z državami, ki ne spoštujejo kitajske suverenosti.

A Litva ni dregnila samo v kitajskega spečega tigra, temveč tudi v (belo)ruskega medveda. Ameriško vmešavanje v beloruske notranje zadeve ta čas plačuje vsa Evropa. Podoben scenarij so Američani v preteklosti pripravili tudi v Venezueli in že tam se ni obnesel. Nič več uspeha ni bilo v Belorusiji, a se je zato fiasko ameriških obveščevalcev, in nihče me ne bo prepričal, da Svetlana Tihanovska ni njihov produkt, maščeval EU. Najbolj prav Poljski, ki je bila poleg Litve najglasnejša glede demokracije v Belorusiji. Zaradi tega imamo sedaj poleg sredozemske in balkanske še belorusko migrantsko pot v Evropo. Mavrične revolucije so na tej točki preprosto zguljen kliše, na katerega nasedajo samo še noji.

Posvetimo se (belo)ruskemu medvedu. Poljaki imajo prav, ko trdijo, da za Lukašenkom stoji ruski predsednik Vladimir Putin. Glede na to, da ZDA počnejo vse, kar je v njihovi moči, da bi Rusijo stisnile v kot, je to pričakovano. Jastrebi so še vedno ujeti v miselnosti davno minule hladne vojne. Putin se je učil s svojih napak. Američanom je dopustil, da uničijo Libijo, s čimer se je odprla sredozemska migrantska pot. Iste napake ni ponovil v Siriji, kjer je uspešno zavaroval Bašarja al-Asada pred “pomladjo” ki so jo spet spodbudili Američani in je nato prerasla v Islamsko državo. Zdaj je znova na tapeti Ukrajina. Rusi ponavljajo, da hočejo mir in stabilnost v regiji, medtem pa je ukrajinski predsednik in judovski komik Volodomir Zelenski že odredil vpoklic v vojsko za Ukrajinke, stare med 18 in 60 leti. Ameriški predsednik Joe Biden v primeru “ruskega napada” Zelenskemu že obljublja pomoč. Pa smo spet tam. Za tango sta potrebna dva, za vojno je dovolj en bedak.

Ivan Šokić je filozof in redni sodelavec portala Nova24tv.si ter kolumnist Demokracije.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine