20.1 C
Ljubljana
torek, 18 maja, 2021

Nogometni škandal zasenčil politiko

Piše: Milan Zver

Čisto po aprilsko je v politiki, tako na domači, kot tudi na evropski ravni. Zadnji teden je zaznamoval nogometni škandal, ki je v evropsko javnost posegel tako globoko in visoko, da so nekateri zahtevali celo razpravo v Evropskem parlamentu (npr. španski poslanec Esteban González Pons). Nogometni predlog “dvanajsterice” po vzpostavitvi Super lige je tako razburkal evropske medije, da so le ti spregledali aktualne poudarke evropske politike: npr. največje kopičenje vojaških sil na meji ene od sosed evropskega zavezništva – na vzhodu Ukrajine, vse od leta 1938! Putin je namreč v zadnjih dneh na mejo z Ukrajino pripeljal več kot 100.000 vojakov v spremstvu težkega oklepnega orožja, raketnih sistemov in letalstva. Vsi bi se morali vprašati in seveda podati jasen odgovor na to, kakšno sporočilo Putin daje Evropi, s katero že leta ne želi gojiti partnerskega odnosa.

Nogometna afera je zameglila tudi ruski pritisk na Češko,  ki je nadvse resen in zasluži vso pozornost evropske politike. Pa jo ima? Nima. Preden bo Josep Borrell, »zunanji minister« Unije, uvidel vse te izzive, bo prepozno. Skratka, agresivna drža Rusije, tudi do EU kot celote, kar kliče po novih sankcijah, zato upam, da evropski uradniki že pripravljajo račun, ki ga bo moral Putin plačati za vsa ta svoja dejanja. Če ne bi bilo Nata, bi v danem razmerju sil Uniji trda predla. V senci nogometa je ostalo tudi poročilo o napredku pristopnih pogajanj s Turčijo. To poročilo je pravzaprav neke vrste birokratski »pankrt«; vsi vedo, da Turčija ne bo nikoli članica Unije, pa ji še kar naprej s takimi papirji pošiljajo prazna upanja.

V Uniji se ta hip sprejema ogromno pomembnih odločitev: dopolnjuje se skupni sistem boja proti koronavirusu, vključno z digitalnim zelenim potrdilom, o katerem bo Evropski parlament glasoval naslednji teden na plenarnem zasedanju. Zaključen je trialog o svežnju zelene zakonodaje; glasovanje bo prav tako na plenarki, a tega ključnega zelenega dokumenta ne bodo podprli Zeleni (!?). Izjemno zanimivo bo videti, ali bo to dejstvo kaj vplivalo na njihovo odlično javnomnenjsko pozicijo, ki jo imajo ta hip v Nemčiji. Vladajoči koaliciji grozi poraz na jesenskih zveznih volitvah; prvič bi lahko vlado prevzela radikalna zelena stranka, kar že povzroča paniko v nemškem gospodarstvu. No, če nadaljujemo, države članice zadnje tedne mrzlično zaključujejo svoje nacionalne načrte za črpanje evropskih sredstev iz sklada za okrevanje in odpornost. V dialogu z Evropsko komisijo dobivajo priporočila, da morajo biti naložbe usmerjene v prihodnost (kar je na prvi pogled malo smešno, kot da želi kdo financirati preteklost; a razumemo point). Z Britanci pa se rešujejo težki trgovinski nesporazumi, nastali zaradi brexita. Če naslednji teden Evropski parlament ne ratificira trgovinskega sporazuma z Združenim kraljestvom, bo brexit »trd«! A vse navedeno v evropski javnosti ta teden ni bilo vidno, ker se je zgodil pač nogomet.

Torej, Super liga, katere zgodba seveda še ni končana, je zasenčila še druge pomembne teme, npr. pripravo na začetek mega-razprave o prihodnosti Evrope, ki se začne 9. maja v Strasbourgu, v kateri naj bi sodelovali predstavniki evropskih in nacionalnih inštitucij ter civilne družbe. Kanclerka Angela Merkel je na eni od predhodnih razprav, ki jo je imela z Manfredom Webrom, vodjem politične skupine Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu sicer poskušala utiriti pot nadaljne razprave, a ni povedala nič bistveno novega. Skupaj z Webrom sta se namreč strinjala, da je na nekaterih področjih potrebna še večja integracija, da zlasti na področju zdravstva potrebujemo več skupnih orodij in praktičnih odzivov. To, da nekatere članica uporabljajo ruska in kitajska cepiva brez odobritve Evropske agencije za zdravila, slabi pozicijo Unije, menita. Merklova je poudarila tudi, da imamo v Uniji 27 zunanjih politik in da smo zato tudi manj učinkoviti v soočenju, npr. z Rusi. Skratka, centripetalne sile že delujejo na samem začetku razprave, ki se lahko konča tudi tako, da se bo spreminjala Lizbonska pogodba, utrdil Bruselj, oslabile članice itd. Budno bo treba spremljati to sago, da ne bo skrenila v napačno smer.

Čeferinu se je zgodil upor

Pa saj tudi mi ne moremo mimo nogometa, ki je mimogrede tudi med mojimi priljubljenimi športi. Dominantni mediji in vladajoče športne strukture so zavzele pozicijo, kot da imajo le oni prav in v to se ne dvomi. Inovacija nogometne »dvanajsterice«, ki simbolizira nekakšen upor proti dodatni regulaciji nogometa s strani UEFE, je začasno združila do nedavnega hude politične nasprotnike, pa tudi nogometne rivale. Prav smešno je bilo, da so vsi poudarjali iste argumente proti »elitni« skupini, skupini »kapitala«, trga, na drugi strani pa naj bi le »mali klubi« gojili pristno ljubezen do nogometa. Zgradila se je črno-bela slika v smislu »nogometna mafija« proti »poštenjakom«. Gospod predsednik UEFA se je nemudoma postavil na stran »poštenjakov« in pri tem v balkanski maniri udaril čez »umazance«. Ti gospodje so, med drugim, dali nogometu neprimerno več kot “veliki boss”, ki se očitno ne zna kulturno pogovarjati, kaj šele pogajati. Če zadeve njemu v prid ne bi izpeljala Putin in Johnson, bi bil največji luzer te nogometne tragikomedije. A vojna še zdaleč ni končana, Čeferin je izgubil ugled v evropski javnosti (ne le nogometni) in le še vprašanje časa je, kdaj bo moral predčasno zapustiti stolček.

Toda dejstvo je, da sta se vstran od oči javnosti in medijev, ki so neprofesionalno zapopadli to afero, udarili dve lobistični skupini (pustimo sedaj v ozadju vprašanje, katera elita je bolj koruptivna ali mafijska). »Reformatorji« želijo delovanje nogometnega trga in čimboljši izplen,  nogometni »egalitaristi« (socialisti) pa svoje bajne zaslužke skrivajo za populističnimi vzgibi, češ, da naj »mali« ljudje in klubi določajo pravila in življenje magičnega sveta nogometa, v katerem se pretakajo ogromne vsote denarja. V ekskluzivnem intervjuju na Pop tv, v t.i. prime timu (sedanji predsednik vlade nima niti najmanjše možnosti, da dobi to priložnost), se je Čeferin izkazal za vrhunskega avtokrata (»jaz« refleks je izzvenel v vsakem drugem stavku, kot da mu manjka samozavesti). Splošna slika intervjuja bi bila še slabša, če mu sokrajan, novinar Slak, ne bi izdatno pomagal. Toda dejstvo je, da je Čeferin le lutka močnih lobijev; res je, da zelo dobro plačana (kar je poslovna skrivnost: to mu je očital tudi predsednik Reala Florentino Pérez). Ko se bo megla dvignila, ko bodo mediji opravili svojo nalogo, ko bo nogometni in drugi javnosti jasno, kaj se dogaja, kdo služi kateremu omrežju, bomo lažje sprejemali velike zaključke. Do takrat pa zame velja teza, da se je Čeferinu zgodil upor, ker ni sposoben voditi tako močne družine različnih, kot je UEFA. Ob podobnih situacijah v prihodnje Putin in Johnson morda ne bosta vedno pri roki …

Zadnje novice

Sorodne vsebine