17.7 C
Ljubljana
nedelja, 19 septembra, 2021

Nočejo biti več poslušni učenci

Piše: dr. Matevž Tomšič

V času, ko je Slovenija ponovno prevzela predsedovanje Svetu Evropske unije, se ta politična povezava nahaja v precej drugačnem stanju, kot je bila ob prvem slovenskem predsedovanju leta 2008. Tedaj je bilo nekaj let po t. i. širitvenem ‘velikem poku’, ko so se ji pridružile tudi države iz vzhodne polovice Evrope, zaznati še precej entuziazma, ki je izhajal iz prepričanja, da je ‘stara celina’ končno v političnem smislu združena, da bo nudila ustrezno oporo svojim članicam in nastopala kot močan igralec v mednarodnih odnosih.

Sedaj je to navdušenje precej splahnelo. V določeni meri je to zaradi serije kriz – od finančne prek migrantske do sedanje epidemiološke –, na katere se evropske politične in druge elite niso uspele ustrezno odzvati. To je močno omajalo zaupanje v njihovo sposobnost reševanja ključnih družbenih problemov. Predvsem pa se stanje duha v Evropski uniji spreminja v nerazveseljujočo smer. Pobudniki evropskega povezovanja, ki so večinoma v političnem smislu pripadali zmerni desnici, so si zamislili zvezo suverenih držav, ki bodo ob sodelovanju reševale skupne probleme, kar bo krepilo njihovo moč; a bodo hkrati samostojno odločale o zadevah, ki so vitalnega pomena za njihovo identiteto. Sedaj pa smo priča težnjam levičarskih in liberalnih političnih sil, da svojo ideološko agendo vsilijo celotni Evropi. Zato si želijo ustvariti čim bolj centralizirano Unijo, kjer bi bile ključne pristojnosti v rokah njenih institucij, kar bi de facto pomenilo vladavino bruseljskega birokratskega aparata (ki je v večinskem smislu na njihovi ideološki ‘valovni dolžini’).

Uveljavljanje te agende postaja vedno bolj agresivno. Tiste države, ki se ji odkrito zoperstavljajo, so podvržene politično-medijski gonji in diskreditacijam. Pri tem gre v glavnem za države s prostora srednje Evrope, med katerimi sta najpogosteje ‘na pranger’ postavljeni Madžarska in Poljska. Tudi premier Janša v zadnjem času s strani dela evropske politike in medijev dobiva status novega ‘grešnega kozla’, kot je to označil švicarski časopis Weltwoche.

To se najočitneje izraža v aktualni gonji zoper madžarsko vlado zaradi nedavno sprejetega zakona, ki prepoveduje promocijo homoseksualnosti med mladimi, predvsem v izobraževalnih ustanovah. Čeprav področji izobraževanja in družinskih zadev, na kateri ta zakon sega, sodita po evropski ureditvi med pristojnosti držav članic, sedaj tej državi grozijo z nič manj kot sankcijami. Ker naj bi domnevno šlo za kršenje pravic manjšine, v tem primeru istospolnih. Vendar tu ne gre za pravico do izbire življenjskega sloga, konkretno do spolne usmeritve, ampak za vprašanje širjenja ideologije. Tako kot v javnih šolah ni sprejemljiva politična ali verska propaganda, tudi ni sprejemljiva promocija agende LGBT. Gejevski aktivisti sodijo v javni izobraževalni proces približno toliko kot cerkveni uslužbenci ali predstavniki političnih strank. Lahko si predstavljamo, kakšen vik in krik bi nastal, če bi v šolah raznorazne delavnice in podobno izvajali ljudje iz organizacij, ki so povezane denimo s stranko SDS ali Katoliško cerkvijo. Širjenje ideologije in uveljavljanje interesov določene skupnosti je sicer nekaj povsem legitimnega. Vendar tu nikakor ne moremo govoriti o pravici do tega, da lahko to nekdo počne v okviru izobraževalnih ustanov (po možnosti brez pristanka staršev otrok).

Nekateri voditelji ‘novih’ članic Evropske unije so se preprosto odločili, da ne bodo več igrali vloge ‘poslušnih učencev’, ki bodo brezpogojno sledili vsemu, kar si izmislijo njihovi kolegi v ‘jedrni Evropi’. Da ne bodo sprejeli vsega, kar se dandanes razglaša za napredno, ampak bodo negovali in branili svoje tradicionalne vrednote. To pa gre močno v nos delu evropske politikracije, ki preprosto ne more oziroma noče pristati na to, da kdo zagovarja in tudi udejanja ideje, ki so v nasprotju s sodobnim progresivističnim kanonom.

Pobudniki evropskega povezovanja, ki so večinoma v političnem smislu pripadali zmerni desnici, so si zamislili zvezo suverenih držav, ki bodo ob sodelovanju reševale skupne probleme, kar bo krepilo njihovo moč; a bodo hkrati samostojno odločale o zadevah, ki so vitalnega pomena za njihovo identiteto. Sedaj pa smo priča težnjam levičarskih in liberalnih političnih sil, da svojo ideološko agendo vsilijo celotni Evropi.

Dr. Matevž Tomšič je sociolog, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije ter predsednik Združenja novinarjev in publicistov.

Zadnje novice

Sorodne vsebine