Piše: Petra Janša
Dan spomina na žrtve komunističnega nasilja nas ne opominja zgolj na temne strani naše preteklosti, temveč nas sooča z vprašanjem, kakšno vrednost v resnici pripisujemo resnici, človeškemu dostojanstvu in moralni integriteti našega naroda v 21. stoletju.
Sedemnajsti maj ostaja neizbrisljiv opomnik na žrtve komunističnega terorja. Ta dan presega okvire običajnega spomina – postaja moralni kompas in opozorilo, da se zločini proti človečnosti ne smejo nikoli ponoviti niti zamolčati. V času, ko se levi politiki s političnimi odločitvami trudijo preoblikovati preteklost po svoji podobi, ostaja 17. maj trdno zasidran v zavesti zavednih Slovencev kot dan, ki ga noben dekret ne more izbrisati.
Pomen 17. maja sega v leto 1942
Zgodovina slovenskega naroda v 20. stoletju je globoko in neizbrisno zaznamovana s tragiko totalitarnega komunizma. Medtem ko so se drugi evropski narodi po koncu druge svetovne vojne podali na pot svobode in demokratične obnove, je Slovenija vstopila v dolga desetletja strahu, sistematičnega nasilja in ideološkega zatiranja. Povojni poboji, montirani sodni procesi, zapori in izgnanstva so pustili brazgotine, ki jih čutimo še danes. Poseben pomen 17. maja sega v leto 1942. Tega dne je v Iški soteski (Iškem vintgarju) enota Šercerjevega bataljona izvedla enega prvih množičnih pomorov civilistov na Slovenskem. Pobitih je bilo 53 nedolžnih ljudi – 49 Romov, med njimi 25 otrok, starejših od enega leta, in več žensk, vključno z nosečnico, ter štirje Slovenci. Žrtve so ustrelili in zasuli v brezno. To grozodejstvo označuje začetek revolucionarnega nasilja, ki se je kasneje razširilo po vsej Sloveniji in je zahtevalo na desettisoče civilnih žrtev.
Poziv k sočutju
Sedemnajsti maj nas vsako leto znova poziva k sočutju, spoštovanju žrtev in resnemu civilizacijskemu premisleku. Čeprav je odhajajoča vlada Roberta Goloba temu dnevu sramotno odvzela status državnega spominskega dneva, ta datum ostaja globoko zapisan v srcih zavednih Slovencev. Noben politični dekret ne more izbrisati resnične zgodovine, neizmernega trpljenja in krvi tisočev nedolžnih žrtev. Dnevi, ki jih narod ohranja v kolektivnem spominu, niso zgolj formalne koledarske postavke, so izraz naših temeljnih vrednot in dolg do vseh, ki so v imenu totalitarne ideologije izgubili življenje, dostojanstvo in prihodnost. 17. maj pripada žrtvam montiranih procesov, dolgotrajnih zaporov, izgnanstva in predvsem zunajsodnih pobojev v povojnih letih. Njihove usode so desetletja načrtno zamolčevali, prikrita grobišča oziroma morišča pa še danes nemo pričajo o grozodejstvih. Po podatkih komisije za prikrita grobišča je v Sloveniji evidentiranih več kot 750 lokacij, na katerih je po ocenah komisije »pokopanih« do 100.000 žrtev. Noben politični ukaz ne more zaceliti ran mater, očetov in otrok, ki so izgubili svoje najbližje. Ti ljudje so bili pogosto krivi le tega, da so sanjali o svobodni, demokratični Sloveniji.
Spominska slovesnost v Ljubljani
V soboto, 16. maja 2026, na predvečer dneva spomina na žrtve komunizma, je na Trgu republike v Ljubljani potekala že četrta zaporedna dostojanstvena spominska slovesnost z naslovom »Ker smo ljudje«. Pripravile so jo civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo, Nova Slovenska zaveza, društvo Združeni ob Lipi sprave in civilnodružbena pobuda Vseposvojitev. Kljub neprijaznemu vremenu se je zbralo veliko število ljudi, ki so jasno in odločno sporočili, da komunistično nasilje pregloboko zarezuje v slovensko narodno telo, da bi ga lahko izbrisali z vladnimi odloki. Zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch je v uvodnem nagovoru poudarila: »Ključno je, da se kljub ukinitvi dneva še naprej zbiramo. To počnemo iz spoštovanja do žrtev in zaradi zgodovinskega spomina, ki ga ne moremo in nočemo izdati.« Osrednji govornik večera, režiser letošnjega Škofjeloškega pasijona Marcelo Brula, argentinski Slovenec, ki se je pred leti preselil v Slovenijo, je v čustvenem nagovoru dejal: »Lahko ukinejo dan, ne morejo pa ukiniti spomina, ne morejo ukiniti bolečine.« Dodal je: »To ni le spomin na suhoparno zgodovino, temveč spomin na žive ljudi – na očete, matere, sinove in brate, ki niso imeli dostojnega pokopa, zadnje besede in pravice, da bi bili žalovani.« Brula je pozval k pristni spravi, ki temelji na resnici in človečnosti. Vlasta Doležal Rus iz civilne iniciative Prebudimo Slovenijo je dodala: »Zbiramo se kljub vsemu, ker smo ljudje. Ker nočemo pozabiti in ker vemo, da brez resnice ni prave sprave.« Slovesnost je povezoval igralec Pavle Ravnohrib, ki je tudi bral imena žrtev. Duhovnik Rok Pogačnik je vodil molitev, predvajano je bilo tudi ganljivo posneto pričevanje duhovnika Jožka Kraglja. Tajna politična policija Udba ga je aretirala na božič leta 1948, junija 1949 pa je bil v Tolminu obsojen na smrt. Po pritožbi so mu kazen sicer spremenili v 20 let zapora, a o tem dolgo časa ni bil obveščen. Dolge mesece je tako v zaporniški celici živel v smrtni strahu, kdaj ga bodo poklicali na usmrtitev. V tem neznosnem položaju mu je nepopisno moč dala ena sama podoba – ko je nekega dne skozi okno celice zagledal svojo mater. Glasbeni del so obogatili sestri Neli in Karmen Zidar Kos ter Moški pevski zbor TD Briše, nekdanji predsednik vlade Lojze Peterle pa je zaigral na ustno harmoniko pesem Kaj ti je, deklica. Varuhi spomina so s pričevanji in branjem imen pobitih predstavljali osebne zgodbe žrtev. Slovesnost je bila tako prepletena z glasbo, poezijo in molitvijo, kar je še dodatno poudarilo pietetni in človeški značaj spomina.
Zakonski premik v DZ in močna podpora iz EU
Ukinitev spominskega dne s strani Golobove vlade je bila necivilizacijska poteza, ki je sprožila upravičeno ogorčenje. Svobodnega naroda ni mogoče graditi na selektivnem spominu in prikrivanju resnice. Vsaka žrtev ima neodtujljivo pravico do imena in dostojnega pokopa. Zato so poslanci strank SDS, NSi, SLS, Fokus in Demokrati že vložili nov predlog zakona o pokopu in spominu na žrtve prikritih grobišč. Predlog ponovno določa 17. maj kot državni spominski dan ter predvideva pieteten pokop žrtev na ljubljanskih Žalah, ki bi postale kulturni spomenik državnega pomena. Pomembno mednarodno podporo je izrazila evropska poslanka Romana Tomc (SDS/EPP): »Moja velika podpora predlaganemu zakonu o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč. Evropski parlament je 8. julija 2025 z veliko večino sprejel resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Resolucija obsoja zločine komunizma ter poziva k dostojnemu pokopu žrtev, ohranjanju spomina in spoštovanju temeljnih človeških norm. Nasprotovati dostojnemu pokopu žrtev pomeni poteptati osnovne civilizacijske norme. Pieteta do mrtvih ni vprašanje ideologije, ampak elementarne človečnosti. Skrajni čas je, da Slovenija popravi to sramoto.«
Resnica je edina pot do sprave
Narod, ki molči o zločinih v lastni zgodovini, tvega, da se bodo krivice ponovile. Resnica ni grožnja demokraciji, temveč njen temelj in edina pot do resnične narodne sprave. Civilne pobude in zakonske iniciative so zato ključnega pomena za prihodnost naše demokracije. Slovenija si mora končno naliti čistega vina. Veličina države se meri po človečnosti do svojih državljanov – živih in mrtvih. Šele ko bomo dosledno spoštovali dostojanstvo vsakega človeka, bomo vstopili med zrele evropske narode. Evropska unija temelji na obsodbi vseh totalitarnih režimov – fašizma, nacizma in komunizma. Slovenija ne sme biti izjema. Naj bo 17. maj priložnost za tiho misel, prižig sveče in zavezo, da bomo varovali svobodo in demokracijo, za katero so mnogi plačali najvišjo ceno. Dolžni smo žrtvam vrniti ime, grob in mir ter graditi Slovenijo, v kateri bo vsako človeško življenje imelo enako vrednost. Njihov spomin naj ostane svetilnik naše skupne odgovornosti za svobodno in pošteno prihodnost.
