Piše: Ivan Šokić
Živimo v zanimivih časih, bi rekli Kitajci. Časih sprememb in večnih kriz. Priča smo nizom nenavadnih naključij, za mnoge pa je kriv človek. Začnimo z lanskim letom, ko se je covida-19 še držal sloves smrtonosne bolezni, ki bo izbrisala človeštvo, če ne bomo ostali doma, si umivali rok in nosili mask. S tem strahom pred neznanim je prišlo tudi do selitve dela domov. Virus, ki je bil smrtno nevaren za pisarniške molje, je v celoti prezrl delavski razred, ki je moral kljub vsemu še vedno ždeti v tovarnah in delati. “Nosite maske,” so govorili ciniki najbolj po nepotrebnem izpostavljenim. Virus gor ali dol, delavci so lahko veseli, da sploh imajo delo, je bilo sporočilo. Da lahko delajo, bi morali biti še hvaležni. Marsikje so zaradi zapiranja delavce preprosto odpustili ali poslali na čakanje brez plačila, kar je enako izgubi službe.
Tako so bolj ali manj delali povsod po svetu. Ni šlo drugače, novi koronavirus je bil smrtno nevaren. Za bogate in premožne. Če delavski razred umre od novega koronavirusa ali lakote, kaj to njim mar. Spomnim se člankov iz ameriških medijev, ki so poročali, da se je mesto New York spremenilo v mesto duhov. Vsi, ki so si to lahko privoščili, so pobegnili na podeželje ali v kakšno bližnjo zvezno državo, kjer je življenje cenejše. V mestu so ostali samo še Antifa in razbijači BLM ter reveži, ki si bega iz velemesta niso mogli privoščiti.
Levičarski izgredi so s prihodom dementnega Joeja Bidna v Belo hišo leto dni kasneje izzveneli. Mesto New York se je začelo znova odpirati, a so naleteli na novo težavo. Prvič v zgodovini. Delovnih mest je preveč, brezposelnost na vrhuncu, a nihče noče delati. Delodajalcem ni nič jasno. Stanovanja ostajajo prazna, najemnine pa vse višje. Zakaj nočejo ljudje, ki so jih pred nekaj meseci brez milosti vrgli na cesto, priti nazaj na slabo plačano delovno mesto, ki ne ponuja ne možnosti osnovnega preživetja ne finančne varnosti? Zakaj neki? Delodajalci imajo težave tudi z belimi ovratniki. Ti so ugotovili, da so z delom od doma enako ali celo bolj produktivni kot pa na delu v pisarni. Poleg tega pa še ogromno prihranijo. Ni več vsakodnevnih po eno uro ali več dolgih voženj v službo in domov. Ni več zapravljanja denarja za bele ovratnike. Več časa imajo za svojo družino. Mnogi so pripravljeni celo pustiti službo, če delodajalec ni pripravljen še naprej dovoliti dela od doma, kjer je to mogoče.
Podobno lekcijo so dobili tudi v letalski družbi Southwest Airlines, kjer so napovedali, da bodo odpustili vse necepljene. Iz neznanega razloga je začelo prihajati do množičnih odpovedi letov, uradno zaradi slabega vremena. Kdo bi si mislil, da je lahko sončno vreme pri 20 stopinjah Celzija nevarno za letenje. Ni trajalo dolgo, preden so si pri letalski družbi premislili glede odpuščanja necepljenih. Takrat je tudi sončno vreme nehalo nagajati letalski družbi.
Cvetka vseh cvetk pa je povezana z logistično krizo. Na tisoče tovornih ladij ne more izkrcati svojega tovora, ker so pristanišča polna. Čisto po naključju so tudi tu grožnje o izgubi delovnega mesta za necepljene. Za navadne delavce. A to ni edini razlog. Kalifornijski veleumi so namreč v svojem boju proti mlinom na veter na cestah prepovedali tovornjake, starejše od 10 let. Iz neznanega razloga sedaj primanjkuje tovornjakov, ki bi lahko odpeljali izkrcani tovor iz pristanišč.
Včasih, sploh v komunizmu, je veljalo, da delavca ne morejo tako malo plačati, kolikor malo lahko naredi. Nova paradigma pravi, da delavcu ne morejo ponuditi tako veliko, kolikor on lahko zavrne. Zaposleni so ugotovili, da so vredni več. Dobršen del je pripravljen izzvati blef delodajalca. Ali bo plačilo dostojno in primerno za opravljeno delo, ali pa lahko delodajalec propade. Novega delavca za enako mizerne pogoje namreč stežka najde.
Nihče noče delati. Delodajalcem ni nič jasno. Stanovanja ostajajo prazna, najemnine pa vse višje. Zakaj se ljudje, ki so jih pred nekaj meseci brez milosti vrgli na cesto, nočejo vrniti na slabo plačano delovno mesto, ki ne ponuja ne možnosti osnovnega preživetja ne finančne varnosti? Zakaj neki?
