Piše: Jože Biščak
Morda bo kdo mislil, da so slovenski levičarji tisti, ki se od tujih ideoloških somišljenikov učijo, kako onemogočiti svoje politične nasprotnike. Kratek pogled v dogajanje v tem tisočletju pokaže, da je prav obratno; da je slovenska levica tista, ki je (zaradi nikoli izpeljane lustracije) ugrabila državo in podsisteme ter pokazala progresivcem po svetu, kako najprej demonizirati, nato pa z zlorabo sodstva, policije in tožilstva obračunati s konservativnimi političnimi tekmeci.
Spomnite se zadeve Patria, s katero so levičarji z izmišljeno afero Janezu Janši (posledično tudi SDS) in kasneje s pravnimi postopki tri volilne cikluse onemogočali normalno in neobremenjeno udeležbo na parlamentarnih volitvah. Ista metoda je bila različno uspešno uporabljena proti Donaldu Trumpu (ZDA), Jairju Bolsonaru (Brazilija), Marine Le Pen (Francija), Călinu Georgescuju (Romunija), Giorgii Meloni (Italija), Sebastianu Kurzu (Avstrija) in še kje. A se tukaj podobnosti ne končajo.
Poglejte samo zadnjo nemško afero, ko je nemški Zvezni urad za varstvo ustave (BfV) patriotsko stranko Alternativa za Nemčijo (AfD) označil za »dokazano desničarsko ekstremistično organizacijo«. Namen te oznake je bil, da bi lahko sprožili postopke za prepoved ta čas najbolj priljubljene nemške stranke, hkrati pa omogočili organom pregona, da na zvezni ravni lahko nadzorujejo in tajno spremljajo člane stranke. Oznaka je bila samo nekaj dni kasneje umaknjena, notranja obveščevalna služba je sporočila, da ne bo več širila trditve, da ima AfD skrajno desničarske ekstremistične težnje, dokler se o tem ne izreče pristojno upravno sodišče. Kölnski organ je s tem posredno priznal, da kljub preiskavi, ki naj bi trajala več ko tri leta, očitno ne more predložiti dovolj zanesljivih dokazov, da bi vztrajal pri obtožbi o protidemokratičnih težnjah zoper AfD. Dokazi so bili zares za lase privlečeni, opirali so se na izjave, kot je denimo, da migracije pomenijo zamenjavo domačega prebivalstva, da bo potrebna remigracija nezakonitih migrantov, celo ogorčenje in zaskrbljenost zaradi vse več napadov z noži sta bila označena za ekstremizem.
Kljub umiku oznake je bila škoda narejena. Hitro so se oglasili nekateri lokalni in regionalni politiki iz vrst CDU (EPP), CSU (EPP) in SDP (S & D) ter napovedali, da bodo preiskovali člane AfD v javni upravi, zlasti policiste. Svoje je pristavilo celo združenje učiteljev, češ da člani AfD res ne smejo poučevati naše mladeži, saj jo lahko »okužijo« z domoljubjem. To pa pomeni napad na nemško ustavo.
Način in časovnica lansiranja »škandala« v javnost sta neverjetno podobna zadevi, ki jo v teh krajih poznamo kot afero KPK. Pred slabim poldrugim desetletjem je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), ki sta jo vodila Goran Klemenčič in Rok Praprotnik, izdala poročilo o premoženjskem stanju predsednikov političnih strank. Čeprav je to obremenilo tudi takratnega predsednika Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića, je bilo povsem jasno, proti komu je naperjeno – proti Janezu Janši. Glavni greh slednjega je bil (če poenostavimo), da je nepremičnino v Trenti več kot desetletje kasneje draže prodal kot kupil. Sledil je načrtovan medijski pogrom in zahteve po odstopu takratne druge Janševe vlade. Kot v nemškem primeru so bili o poročilu vnaprej obveščeni izbrani levi (domnevno sredinski) politiki, med drugim takratni predsednik Državljanske liste Gregor Virant, ki je prvi zasadil nož v hrbet desnosredinski vladi (od tod izraz »virantovanje«). Dve leti kasneje (2015) je vrhovno sodišče odpravilo poročilo KPK, ker so bile Janši kršene ustavne pravice, posledice konstrukta pa so ostale – Janša je bil sodno procesiran v zadevi Trenta.
Vsi ti primeri jasno kažejo, kako strahopetno in zlobno delujejo levičarji in da so tuji progresivci zvesti učenci slovenskih. Pokazala pa se je tudi nova, prefinjena taktika levičarjev: ne naredijo enega koraka nazaj, da bi lahko dva naprej, ampak najprej naredijo dva koraka naprej, nato enega nazaj. Učinek je enak.
