Piše: Gašper Blažič
Stavek iz naslova se vam verjetno zdi znan. Gre za eno najbolj bizarnih izjav iz leta 2017, torej izpred osmih let. Izrekla oziroma zapisala ga je tedanja sodnica Karmen Erčulj. In z njim povedala marsikaj. Bolj o sebi in slovenskem pravosodju kot pa o samem Zoranu Jankoviću.
Zorana Jankovića Slovenija kot politika spremlja že skoraj dvajset let, kot javno osebo pa vsaj nekaj let dlje. Leta 1997 je postal predsednik uprave Mercatorja, kjer je bil do takrat zaposlen trinajst let. Na tej funkciji je nasledil Kazimirja Živka Pregla, podpredsednika jugoslovanske vlade (pod Antejem Markovićem) med leti 1989 in 1991, medtem ko je Pregl leta 1993 nasledil legendarnega Mirana Goslarja, ki je veljal za očeta Mercatorja. Toda »Zoki« se je že tri leta pred svojim prihodom na vrh Mercatorja pojavil kot član nekega svetovalnega organa tedaj vladajoče LDS. To je bilo v letu 1994, torej v letu »Depale vasi«, vendar pa je bil z Milanom Kučanom tesno povezan že bistveno prej, tudi preko športnega kluba Olimpija. Morda so te veze in poznanstva pripomogle k temu, da je mlajši od Jankovićevih sinov (Jure) konec devetdesetih let postal najbolj razvpit maturant v Sloveniji, saj je kljub popravnemu izpitu kot »svetla izjema« lahko opravljal maturo v rednem spomladanskem roku. »Afera Janković« je postala razlog, da se je »na ražnju« znašel tedanji LDS-ov šolski minister Slavko Gaber. Vendar ga opozicija ni mogla odstaviti, je pa zato kasneje v senci obiska tedanjega predsednika Billa Clintona v Sloveniji sam odstopil. In se nato pod premierjem Antonom Ropom spet vrnil na šolsko ministrstvo. Tisto, ki se danes imenuje ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in ga vodi eden od »gabrovcev«, namreč Vinko Logaj.
Kakorkoli že, škandal z maturo, ki je že takrat, torej pred več kot četrt stoletja, razkril veliko sistemsko korupcijo na področju šolstva, je bil kasneje hitro pozabljen, medtem ko je »ata Zoran« gradil svoj imperij in se leta 2004 tudi vključil v Kučanov Forum 21. Že dve leti kasneje, ko je zaključil svoje vodenje Mercatorja, se je vključil v politiko in bil prvič izvoljen za ljubljanskega župana. Svoje županovanje je za krajši čas prekinil le enkrat: leta 2011 in 2012, ko se je, po predhodni »procesiji« t. i. znanih Slovencev na magistrat, z ustanovitvijo Pozitivne Slovenije vključil v državno politiko, seveda z namenom, da postane premier in najbolj vplivna politična osebnost v državi. Skoraj bi mu uspelo, saj je bila »stranka novih obrazov«, seveda s številnimi kad(av)ri iz propadle LDS, ob pomoči umetnega medijskega napihovanja afere Trenta prva med strankami.
Toda Jankovićeva pogajanja za sestavo koalicije so neslavno propadla, videti pa je bilo, da je tudi politično podzemlje spoznalo, da z »Zokijem« ne bo mogel dobiti veliko. Vmes se je namreč »zgodila« druga Janševa vlada, z njo pa, kot smo bili že vajeni, »vstaja strojev«. Da »idila« ne bi trajala predolgo, so angažirali predsednika KPK Gorana Klemenčiča, ki je sprožil novo fazo afere Trenta. S poročilom, v katerem je sicer bolj mimogrede ošvrknil tudi Jankovića, ki pa tako ali tako ni imel ambicije, da bi sedel v poslanskih klopeh. In se je vrnil na magistrat. Jasno je bilo, da iz agende, ki je bila usmerjena predvsem proti Janševi vladi, tudi Janković ni izšel povsem cel. Za globoko državo je bil, kljub svoji pregovorni bizantinski zvijačnosti, enostavno preveč brutalen in premalo diplomatski. Celo tuje obveščevalne službe so to opazile, zato ne preseneča, da se je po tistih volitvah v dogajanje vključil celo tedanji ameriški veleposlanik Joseph A. Mussomeli, verjetno eden redkih ameriških diplomatov, ki smo si ga Slovenci res dobro zapomnili. Levičarji so ga imeli globoko v želodcu, saj je javni ukor prejel tako rekoč direktno iz Dražgoš.
Zoranov taktični umik z vrha Pozitivne Slovenije je bil torej majčken korak nazaj in tudi spoznanje, da državno politiko lahko »regira« tudi iz ljubljanske mestne hiše. Zato sta kasneje oba z Gregorjem Golobičem pokopala svoji stranki: Zares in Pozitivno Slovenijo. Janković se je hotel sicer na silo vrniti, a s tem povzročil razcep in odhod tedanje premierke Alenke Bratušek iz vrst »pozitivcev« v fazo »hiberniranja« male osebne strančice, ki je nosila njeno ime. Dokler se pač ni združila s »svobodnjaki«, ki so v svoje vrste dobili cel kup kadrov iz LDS, Zares in Pozitivne Slovenije. No, pridružil se jim je tudi Marjan Šarec s svojo stranko. Tako so postali, kot bi dejal groteskni mutant iz filma »Muha« Seth Brundle, vsi skupaj »ena srečna družina«. »Komasacija« je uspela, do tedaj razdrobljeni fragmenti so se znašli pod enim samim dežnikom, ki ga uradno sicer nosi Robert Golob, »čudežni deček« z Goriškega, ki je bil v preteklosti med drugim član LDS, Pozitivne Slovenije, itd. Neuradno pa … Zoran. Ki kljub aferam, kjer je farmacevtka samo vrh ledene gore, ostaja nedotakljiv. Ker je Janšev nasprotnik, pravi. In vsi so opazili, da je ljubljanski župan pravzaprav edini, ki se mu Golob ne upa nič ugovarjati. Še več: celo sedaj že padli minister za zdravje Danijel Bešič Loredan se je moral županu javno opravičevati in se tako sramotiti pred javnostjo, a sta ga Janković in Golob vseeno zabrisala čez ramo. Morda prav zaradi tega, ker je pokazal, da nima hrbtenice?
Morda je za Slovenijo tudi srečno naključje, da so začele Jankovićeve in Golobove zavore popuščati ravno v predvolilnem finišu. Tu ne mislim samo njunega povsem odkritega sestajanja v lokalu, ki je čisto slučajno v lasti balkanskega bojevnika z vzdevkom »Čelavi« (morebitne povezave med »Balkancem« in kurjenjem skladišča v Sparu raje pustim ob strani), pač pa tudi povsem odkrite Jankovićeve brutalnosti. Prejšnji teden je namreč pokazal, kako si sam zamišlja medijsko svobodo. Natančneje: pokazal je, zakaj se je vrh »depolitizirane« RTVS lotil tako rekoč likvidacije ene redkih oddaj, ki je izstopala iz konteksta SZDL-jevskega »peglanja« zmečkanih vladnih srajc. No, uradno bodo Tarčo samo preoblikovali, da ne bo več tako »senzacionalistična«, a to je pač celofan, ki ga vladajoči radi ponudijo razburjeni javnosti.
Toda ne gre spregledati, da se to ne dogaja prvič: najprej so leta 2009 Golobičevi poskrbeli za likvidacijo oddaje Trenja, nekaj let kasneje pa so »padli« Pogledi Slovenije, ker so ustvarjalci oddaje dobili na laži tedanjo premierko Alenko Bratušek. Očitno je Jankovićevo pismo predsednici uprave RTVS, sicer levičarski aktivistki Nataliji Gorščak, ki se je zaradi kakor nasprotovanja izraelskemu genocidu nad Palestinci odpovedala Eurosongu, zaleglo. V oddajo Tarča ni prišel, je pa naslednji dan, nekaj ur po zaslišanju na seji preiskovalne komisije o kanalu C0, dobil termin v oddaji Odmevi in tako rekoč scefral (odsotno) Eriko Žnidaršič vpričo njene (kimajoče) novinarske kolegice Tanje Starič. Češ, moje sinove pustite pri miru, ker niso javne osebe. Uf, Zoki, po vsem tem, kar se je o njih odkrilo? Pa ne mislim samo Juretove mature ter njegovih kasnejših groženj novinarju Jaki Elikanu (»Dej ubij tega!«), ki je pred nekaj leti prišel delat na RTV, nato pa so ga »depolitiziranci« na eleganten način spravili stran na podoben način kot Valentina Areha. Očitno ne po naključju, kajti Elikan je bil za “nikogaršnje hlapce” premalo antijanšist, zato so mu za vsak primer obesili še obtožbo spolnega nadlegovanja.
In pazite: še isti večer, ko je imel nastop v Odmevih, je “ata Zoran” skupaj s svojim vazalom Robertom Golobom prejemal ovacije zaposlenih v ljubljanskem holdingu. Zaradi božičnice, zaradi katere imajo mnoge javne institucije velike težave, saj jo morajo »napraskati« iz obstoječega proračuna. In seveda, Zoki in Robi tudi sporočata zaposlenim, naj gredo na volitve, sicer božičnic ne bo več. Ker jih bo “oni drugi” (saj vemo, kdo) ukinil, nje.
Torej, sodnica Karmen ima celo prav: nekaj ima tale naš Zoki. Ker ni zastonj nosilec Putinovega odlikovanja. Ampak, če dobro pomislim, je pravzaprav po eni strani koristen. Ni tip človeka, ki bi prisegal na »cesarjeva nova oblačila«. Povsem jasno pokaže javnosti svojo in Golobovo »nagoto«. Država je pod njegovih (to je Jankovićevim) vodstvom prišla v fazo, ko padajo še zadnje maske demokracije in na sceno stopajo Putinovi posnemovalci. To je tisto, kar ima »naš Zoki«: bizantinsko-kremeljski način vladanja. Iz ozadja.
