Piše: Jože Biščak
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je ob prvem dnevu predsedovanja Slovenije Svetu EU med drugim dejala: “Slovenija prevzema krmilo evropskega vodenja na prelomni točki Unije, ko kampanja cepljenja hitro napreduje. EU se pazljivo ponovno odpira.” Prevod na državni televiziji je bil pod temi besedami naslednji: “Potrebujemo zaupanje v svobodne, neodvisne in ustrezno financirane medije. Treba je spoštovati enakost.” Vsebinsko povsem drugače, kot je von der Leynova v resnici dejala. Napaka? Tehnična napaka? Napaka v sinhronizaciji? Povsem mogoče.
Napake se v medijih kakopak dogajajo. Vedno. In zdaj. Vsebinske, tehnične in druge. Ni medija, ki bi se temu izognil. Če so napake naključne in nenamerne, se v določenem časovnem obdobju (statistično) enakomerno razporedijo na škodo ali v korist določenega področja, tudi določene politične opcije ali svetovnega nazora. A če se ponavljajo (skoraj) izključno na škodo ne samo enega (konservativnega) nazora, ampak na škodo točno določene politične stranke (SDS) in njenega voditelja (Janez Janša), potem ne moremo več govoriti o naključnih napakah, ampak o namernem početju, ki ga (glede na vsebino) žene nakopičeno sovraštvo. Kaj bi si mislili, če bi loterija v daljšem časovnem obdobju izžrebala vedno eno in isto kombinacijo ali osebo? To je teoretično povsem mogoče, a v praksi se to nikoli ne zgodi; kljub drugačnemu prepričevanju bi vam dišalo po goljufiji.
Govorimo lahko o sistemskih “napakah”
RTV Slovenija med mediji ni nikakršna izjema. Levici naklonjenemu medijskemu mainstreamu se take “napake” dogajajo tako pogosto, da lahko govorimo o sistemskih “napakah”, ki so vgrajene v njegov vrednotni sistem in svetovni nazor. Vse, kar je desno, je avtomatično slabo. In obratno. Vse, kar je levo, je ultimativno dobro in čista resnica. Kampanja, ki jo progresivni mediji vodijo v zvezi z referendumom o noveli zakona o vodah, je šolski primer zanikanja dejstev in resničnosti v prid Levice in nevladnih organizacij, ki so sprožile referendumske postopke.
Mediji za suho zlato (beri: namenoma in pri polni zavesti) ponavljajo levičarsko mantro, da zakon dopušča nenadzorovane pozidave priobalnih območij z zasebnimi ali industrijskimi objekti. To je seveda zavajanje, da ne zapišem notorična levičarska laž. Dejstvo je, da ravno zakon prepoveduje vsakršno zasebno ali industrijsko graditev v priobalnem pasu, ki je zdaj brez tega zakona mogoča. Sam sem kot klasični liberalec v ekonomskem smislu prvi proti omejevanju zasebne pobude, ampak pri tej referendumski zadevi gre za preprosto dejstvo, da levičarski mediji širijo lažne informacije izključno zato, ker nasprotujejo aktualni vladi, in so daleč od tega, da bi jim uspevalo njihovo najpomembnejše opravilo – biti varuhi svobode in resnice. Prav tako zakon nikakor ne ogroža pitne vode, kot prek nekritičnega medijskega mainstreama trdijo levičarji, ampak jo v resnici s strožjimi pogoji dodatno varuje.
Pristranost medijskega mainstreama je iz dneva v dan večja. Točko, ko je za uresničitev povsem ideoloških ciljev dovoljena kakršnakoli laž, je že presegel, zdaj je na stopnji rituala iz računalniških iger; za varnim zavetjem monitorja nihče več ne odgovarja, se ne opraviči, nikomur se nič ne zgodi. To je boleče očitno. Ustrahovanje, da se nate zgrne, kar leze in gre, če si upaš komentirati ravnanja ali ugovarjati, pomeni, da so ti mediji napovedali vojno. Aktualna vlada torej ne kuje zarote proti medijem in ni v vojni z mediji, ki za seboj puščajo maščobne madeže, ampak mediji uresničujejo zaroto in so v vojni z Janševo vlado, ki se pač ne skriva pod posteljo.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik tednika Demokracija, dolgoletni raziskovalni novinar, od leta 2020 pa tudi predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor treh knjig.
