Na zajtrku s Hitlerjem, na večerji s Titom

Piše: Jože Biščak

Bom povsem jasen. Popolnoma vseeno je, iz kakšni vzgibov je storjen genocid: ali iz ideoloških in razrednih ali rasnih. Genocid je genocid. Zanj ni opravičila. Zato so tisti, ki so pobijali ali poboje naročili, množični morilci. Na tej točki ni med Hitlerjem in Brozom nikakršne razlike. Bila sta diktatorja, dušila sta svobodo, njune roke so krvave više od komolcev. In res je težko slediti dogajanju v možganih tistih, ki menijo, da je komunistična množična morija opravičljiva, nemška pa ne.

Pomor celih generacij ni edina podobnost med Hitlerjem in Titom. Podlaga njuni filozofiji je ista: socialistična miselnost. Vsaj 17 od 25 točk programa Nacionalsocialistične nemške delavske stranke (NSDAP) bi podpisal vsak levičarski vernik: javno pred zasebnim, delavstvo pred kapitalisti, nacionalizacija pred privatizacijo. To je tisto, o čemer v Sloveniji na levici še danes sanjajo.

Da bi vzporednice med sistemoma zabrisali, so si kulturni marksisti izmislili okrajšavo – nacizem. Ta pojem ne pove ničesar. A dovolj, da se nacizem danes pojmuje kot desničarsko gibanje. Resnica se skriva v daljši različici (nacionalni socializem). Šele ta razkrije pravo nrav. Socializem je temeljna značilnost NSDAP, antisemitizem je bil samo posledica. V zgodovini so bili vsi socialisti diktatorji in morilci.

Enako je z Mussolinijem. Za fašizem trdijo, da je desna ideologija. Ne bi moglo biti dlje od resnice. Ideološka podlaga fašizma je v jakobinskem revolucionarnem gibanju. Če pogledate fašistični manifest, boste opazili socialistično filozofijo. Kar ni čudno, saj sta ga napisala radikalni sindikalist Alceste De Ambris in vodja futurističnega gibanja Filippo Tommaso Marinetti. Želim povedati, da so bile največje diktature v 20. stoletju brez kančka dvoma v svojem jedru socialistične in vse so doživele brodolom.

Fašizem ohranjajo socialisti
Tri najbolj smrtonosne ideologije so “žive” še danes, najdemo jih povsod po Evropi. A nad vodo so na povsem različen način. Medtem ko je socializem (skrit pod krinko boja za socialno pravičnost) sprejemljiv (celo zaželen), nacionalni socializem in fašizem ohranjajo pri življenju prav socialisti. Zmerjanje vseh in vsakega, s katerim se ne strinjajo, z nacisti in fašisti je samo del rituala za ustvarjanje identitetnih sovražnikov, ki jim je treba preprečiti najmanj nastope v javnosti, če jih ne že poslati za zapahe. Pogrom zoper Urbana Purgarja, predsednika Društva za promocijo tradicionalnih vrednot, je del tega. Ob njegovemu zapisu, da je Hitler zanj heroj, bi v svobodnih in demokratičnih državah, kjer je največja vrednota svoboda izražanja, samo zamahnili z roko: malo provokativno, a nepomembno. A ker imajo levičarji slabo vest in so že genetsko dvolični, so zagnali celega hudiča – zajtrk s Hitlerjem ne, večerja s Titom ja. Če k temu dodamo ideološki kraval, ki ga je na levici povzročila odločitev, da se vodilnim policistom zaradi dvojnih meril pri ukrepanju na zborovanju na Prešernovem trgu (aretirani so bili samo člani Rumenih jopičev, čeprav tudi “jenullovci” niso prijavili shoda), izda opomin, je sporočilo levičarjev jasno: kulturna vojna se nadaljuje.

Monopol nad interpretacijo informacij in dogodkov temnih delov zgodovine, še posebej, če imaš za seboj ves medijski mainstream, je mogočna psihološka sila. Legitimnost je socialističnim diktaturam dal nürnberški proces, kjer so kot sodniki sedeli tudi komunisti; morilci so sodili morilcem. Vprašanje je, če sta izvin iz tega primeža in pot v srečno mesto res mogoča samo z vljudnostno retoriko in lovljenjem ravnotežja, ter ali je res mogoče levičarsko propagando premagati samo z zamahom roke, češ saj pametni odnehamo in ne bomo se spuščali na vašo raven.

Moje osebno mnenje je, da ne. Vsaj dokler ne bomo značke za moralni poraz pripeli vsem trem zlobnim ideologijam. In ja, tudi vas na Prešernovi cesti 27 gledam.