Piše: Jože Biščak
V letu dni smo lahko spoznali pravi obraz »nove levice«. Videli smo tisto, česar nismo še nikoli, in vse tisto, za kar smo upali, da nikoli tudi ne bomo. Kljub temu smo lahko hvaležni za to izkušnjo, ki vse več ljudem odpira oči, kako pokvarjena ideologija se je prikradla v te kraje.
Še preden je strahopeten odstop Marjana Šarca postal odmev in se je samo nakazala možnost oblikovanja nove, desnosredinske vlade, je globoka država poslala na ulice svoje vojščake, ki so vpili »ubi, Janšo«. Grožnje, ki so jih bili deležni poslanci novonastajajoče koalicije, so presegale meje zdravega razuma. Temne sile iz močvirja v ozadju so se zganile. Sporočilo je bilo jasno: Tako bo, kot smo si mi zamislili, in nič drugače. Seveda, vladajo lahko samo oni, razmišljajo lahko samo oni, odločajo lahko samo oni. Kljub temu leto dni ustrahovanja in sejanja sovraštva ni obrodilo želenih sadov. Zato lahko samo občudujemo pogum in odločnost večine poslancev SMC in DeSUS, ki so se priključili koaliciji, zdržali pritiske in delovali v dobro domovine.
Medtem ko je Janševa vlada nabavljala in v bolnišnice pošiljala medicinske aparate in zaščitno opremo, so levičarski simpatizerji »kolesarili« in zavestno kršili ukrepe. In »pomagali« širiti COVID-19. Več mrtvih Slovenk in Slovencev, boljše za nas, je bilo njihovo geslo. Še danes je. Če desetletja večerjaš s hudičem, je povsem razumljivo, da ti je kultura smrti bliže kot kultura življenja. In to so, spodbujeni z nadzorovanim medijskim mainstreamom (vključno z državno televizijo), iz dneva v dan dokazovali na paradah in ognjemetih »upora«. Puhlice, ki so jih prikazovali kot bisere modrosti iz njihovih ust, pa se nikakor niso hotele prijeti, tudi poskusa z Jožetom P. Damijanom in Karlom Erjavcem sta klavrno končala. Čeprav so ves čas računali na (nenavadno) človeško lastnost in nrav, ki laže doseže soglasje o negativnih kot o pozitivnih stvareh.
Levica uniči vse, česar se dotakne. Zgodovina kaže na opustošenje, ki ga je pustila za seboj v državah, ki jih je desetletja nadzorovala. Levičarji, ki so si nadeli ljubkovalno ime progresivni, so najprej zajeli liberalne stranke in stranke klasične socialne demokracije. Nato so te stranke, s katerimi je desnica lahko občasno sodelovala (kot denimo v Sloveniji v začetku devetdesetih let), preoblikovali v vojsko revolucionarnih marksistov. Žal je precej Slovenk in Slovencev »zaspalo«, ni spregledalo namernega uničevanja, niso želeli vedeti, kaj v resnici prihaja. Ta nevednost bi lahko bila usodna, risanje boljše prihodnosti, ki jo lahko le oni dajo ljudstvu, je danes globalna prevara, avtocesta k tistemu, čemur marksisti pravijo »konec zgodovine«. Nobeno levičarsko dejanje ali pobuda nikoli in nikdar nista izboljšala prav ničesar. To tudi nikoli ni bil pravi cilj kulturnega marksizma. Vedno so želeli le uničenje, revščino, pokornost in popoln nadzor, da bi lahko vladali. Hinavščine imajo na pretek, njihov ideološki fanatizem se je v zadnjem letu razcvetel kot še nikoli prej, pa čeprav je že vsakomur jasno, da se za izjavami Marjana Šarca ali Tanje Fajon, kako lahko samo oni ponudijo alternativo desnosredinski vladi, skrivajo ponorele ideje in pobude, ki so bile že neuspešno preizkušene ter dokazano ne morejo sobivati v normalni demokratični in svobodni družbi. Zato je treba vzdržati in popotnikom skozi sedanjost jasno dokazati in dopovedati, da država ni peskovnik levičarskih sanjarjenj, ki se sprevrže v nočno moro.
Zavedati se je treba, da ne gre za mimobežen pojav, ampak politiko ustrahovanja, ki se bo nadaljevala, dokler morebiti ne doseže svojega. Izključevanje in zavračanje sodelovanja prihaja izključno z leve, politika sovraštva prihaja izključno z leve, radikalizira se in postaja nasilna izključno levica. Grožnja z leve ni izmišljena in posledica paranoje, je še kako resnična in materializirana. Zato nikakor ne smemo dopustiti, da nas porinejo v položaj, ko bomo začeli dvomiti o lastni presoji realnosti.
V zadnjem letu smo lahko spoznali pravi obraz »nove levice«. Jasno se je razkrilo, da gre za mafijske psihopate, ki jih nehote ali nevede podpirajo (tudi) dobri ljudje.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik tednika Demokracija, dolgoletni raziskovalni novinar, od leta 2020 pa tudi predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev.
