Piše: Jože Biščak
Številni evropski voditelji s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen na čelu so bili »šokirani« in »pretreseni«, ko so v svojih izrazih podpore Avstraliji in premierju Anthonyju Albaneseju poudarjali, da »ni prostora za nasilje«, da je »treba zlo izkoreniniti«.
To je bilo cinično pretakanje krokodiljih solz, saj so razmere, zaradi katerih je prišlo do pokola na plaži Bondi v Sydneyju, sami ustvarili. Spodbujanje sovraštva do Izraela (tako v Avstraliji kot v Evropi) je botrovalo temu, da sta oče in sin pakistanskih korenin odprla ogenj na judovsko skupnost, ki se je na plaži zbrala in zaplesala na festivalu luči (hanuka). Ubitih je bilo najmanj 15 ljudi, več kot 40 je bilo ranjenih.
In kot je bilo pričakovati, se trupla pokojnih še niso niti ohladila, ko se je ost usmerila v zakonodajo o orožju, ki jo je treba zaostriti. Avstralija ima že sedaj eno najbolj strogih regulativ (sprejeta je bila po množičnem streljanju v Port Arthurju leta 1996), da sta se celo Hillary Clinton in Barack Obama navduševala, da je kaj takega treba sprejeti tudi v ZDA. »Vlada je pripravljena sprejeti vse potrebne ukrepe. To vključuje tudi potrebo po strožji zakonodaji o orožju,« je po terorističnem napadu dejal Albanese. Vendar je vprašanje, v kolikšni meri strožji nadzor nad lastništvom orožja pomaga preprečiti take napade. V Avstraliji so množična streljanja redka, izkušnje iz drugih držav pa kažejo, da zakonodaja ne pomaga kaj prida k preprečitvi napadov. Švica ima denimo eno najliberalnejših zakonodaj, a je stopnja zločinov s strelnim orožjem med najnižjimi v Evropi. Nekatere države skušajo napade preprečiti tako, da nekatera območja razglasijo kraje, kjer nošenje orožja ni dovoljeno. Toda prav tam pride do najhujših streljanj, saj teroristi vedo, da tam ne bo oboroženih civilistov, ki bi vrnili ogenj.
Težava torej ni v orožarski zakonodaji, težava je, da smo mirno sprejeli novo resničnost, novo normalnost. In ta je, da nas politične elite prepričujejo, da moramo s prihodom migrantov iz tretjega (predvsem islamskega) sveta v imenu raznolikosti in vključevanja sprejeti tudi njihovo kulturo. Ta kultura temelji na nasilju, predvsem je v zahodni svet prinesla novo obliko zločina: ne umor zaradi materialnih koristi ali storjene krivice, temveč pokol zaradi etnične pripadnosti, vere ali ideologije.
Avstralija, ki je septembra priznala Palestino in zadnji dve leti dopustila protoizraelsko razgrajanje po ulicah, je sama spodbudila napad. Podobno je drugje po Evropi. Na Bavarskem v Nemčiji so varnostni organi zadnji trenutek preprečili teroristični napad. Trije Maročani, Egipčan in Sirec so načrtovali pokol na božičnem sejmu. K zločinu je javno pozval egiptovski imam v mošeji in nihče ni obvestil policije. To veliko pove, kakšni ljudje se zbirajo okoli »religije miru«.
Ena prvih stvari, na katero je ogorčene ljudi opozorila policija (tako je bilo tudi v Avstraliji), je bilo opozorilo pred islamofobijo, ki je ne bodo tolerirali. Takoj so svoje dodali levičarski politiki, da bi bilo v takih trenutkih neprimerno nasedati desničarski propagandi. To namesto ostre obsodbe zločina pomeni njegovo takojšnjo relativizacijo, namesto razprave o (političnem) islamu njegovo zaščito pred desnico.
Povejmo naravnost. Teroristi so med nami, morilci so med nami. Vemo, kdo so in od kod prihajajo. Vemo, da so zahodno civilizacijo preplavile speče celice, ki ta trenutek načrtujejo nove teroristične napade. In vemo, kdo je za to odgovoren. Empatična globalistična elita, ki dovoljuje v svojih državah nastanek vzporednih družb. Če kdo misli, da je Slovenija varna, se moti. Ni več vprašanje, ali bo, ampak kdaj bo prišlo do podobnega napada tudi v teh krajih. Množenje tujcev ob podpori domačih aktivistov je zanesljiva napoved. Tako se je začelo v Nemčiji, Franciji, na Švedskem. In vemo, kako je danes.
